TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o ničnosti pogodbe, sklenjene med tožencema, temelji na stališču, da sporna parcela kot funkcionalno zemljišče ni bila v samostojnem pravnem prometu in da zato samostojno razpolaganje z njo ni bilo dopustno, pogodba s takim predmetom pa je ne glede na morebitno dobrovernost pridobitelja nična. Sodišče je ugotovilo, da je toženka pridobila nepremičnino v stečaju, vendar pa je to dejstvo štelo kot nepomembno za presojo o ničnosti pogodbe.

Po petem odstavku 342. člena ZFPPIPP, niti udeleženec niti tretja oseba ne moreta niti v stečajnem niti v drugem postopku uveljavljati zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca, ali kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe. Vrhovno sodišče je tudi že izreklo, da so zaradi posebne ureditve prodaje nepremičnine v stečajnem postopku in posebnega varstva originarnih pridobiteljev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih je vknjižen insolventni dolžnik, izključeni ugovori, da kupec ob nakupu ni bil dobroveren oziroma da je opustil svojo poizvedovalno dolžnost.

Postopek prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe je enak kot postopek prodaje posamezne stvari iz stečajne mase. V obeh primerih stečajni upravitelj in kupec skleneta kupoprodajno pogodbo, ki jo odobri stečajno sodišče, podlago za vknjižbo lastninske pravice glede nepremičnine pa predstavlja sklep stečajnega sodišča o izročitvi (drugi odstavek 342. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZFPPIPP). Toženkina pridobitev lastninske pravice je bila originarna, se pravi, da je nastala na novo – neodvisno od tega, ali je stečajni dolžnik bil lastnik in neodvisno od njegove volje. S sklepom o izročitvi sporne nepremičnine je postala lastnica, poseg v to pravico pa po zakonu ni dopusten.

Razlog, na katerem temelji stališče sodišča prve stopnje o ničnosti pogodbe, ni podan.

Ničnost pogodbe pa je podana tudi v primeru njenega nasprotovanja ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (39. člen in prvi odstavek 86. člena OZ). Pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom. Taka kavza pogodbe je zato na podlagi drugega odstavka 39. člena OZ nedopustna. Enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib, drugi pogodbenik pa je to vedel ali bi bil moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ).

Obe pogodbeni stranki sta ob sklenitvi pogodbe vedeli, da sporna nepremičnina predstavlja zemljišče ob treh večstanovanjskih stavbah. Glede na to, da sta vedeli, da je bilo zemljišče v preteklosti last družbene pravne osebe in da se znotraj zemljišča nahajajo tri večstanovanjske stavbe, sta morali vedeti tudi, da vsaj del sporne parcele pripada k stavbam. Pravni promet glede stavb (in stanovanj v njih) se je namreč od 50-ih let prejšnjega stoletja naprej odvijal tako, da se je skupaj s stavbami prenašalo tudi zemljišče, potrebno za njihovo redno rabo.9 Kljub dejstvu, da jo je kupila v stečajnem postopku, je toženka morala vedeti, da bo z nadaljnjo prodajo sporne nepremičnine otežila položaj lastnikov večstanovanjskih stavb. Toženec pa je kljub temu, da je bil seznanjen s tem, da je toženka kupila sporno parcelo v stečajnem postopku, vedel, da bo z nakupom sporne parcele prikrajšal tožnike v možnosti, da se s toženko kot prvo pridobiteljico dogovorijo o ureditvi spornega lastninskega razmerja.