TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi v točki I. 2. izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov v višini 2.869,35 EUR nadomesti z zneskom 3.500,61 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožene stranke, v celoti pa pritožba tožeče stranke, se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v preostalih izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.074,16 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 1. odstavka 291. člena ZPP, ker je opustilo s to zakonsko določbo uzakonjeno zaključno besedo strank. Iz določbe 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožnica s tem, da je sodišče prve stopnje opustilo zaključno besedo strank v skladu s 1. odstavkom 291. člena ZPP, seznanjena ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 23. 5. 2019, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča takoj na tem naroku.

V konkretnem primeru, je kljub bolezni zapustnice, pogodba o dosmrtnem preživljanju aleatorna, saj dejstvo, da je bila zapustnici diagnosticirana bolezen rak v takem stanju kot je bila, še ne pomeni, da se točno ve, kdaj bo pokojna oz. mati pravdnih strank umrla, saj je to odvisno od uspešnosti zdravljenja, po drugi strani pa je ravno obdobje, ko je nekdo bolan, še posebej pomembno oz. za bolno osebo pomembno, da zanj nekdo skrbi in tej osebi nudi tako moralno kot tudi materialno in po potrebi fizično pomoč, da se lahko na nekoga obrne in mu zaupa, zato v tem konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče oziroma potrebno pogodbo presojati po načelu enake vrednosti dajatev, saj pride kršitev načela enake vrednosti dajatev pri tovrstnih pogodbah v poštev v res izjemnih primerih, t.j. če bi se v tem konkretnem primeru zapustnica in toženka že ob sklepanju pogodbe zavedali, da bo obstajala razlika med vrednostjo storitev toženke in vrednostjo izročenega stanovanja ter da bo vrednost tako nesorazmerna, da bi v pogodbi očitno prevladal darilni namen, v tem konkretnem primeru pa dokazni postopek ni pokazal, da bi toženka ali zapustnica mogli vedeti, kako bo potekala bolezen kakšen obseg nege, oskrbe in po oči bo potrebovala zapustnica in koliko časa bo zapustnica potrebovala pomoč.