TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sodbe:

‒ spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se na novo glasi:

"I. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas za polni delovni čas od 30. 9. 2022 do 13. 11. 2022 in za krajši delovni čas 18 ur tedensko od 14. 11. 2022 dalje.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za preostalih 22 ur do polnega delovnega časa za 14. 11. 2022 se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo za nedoločen čas za krajši delovni čas 18 ur tedensko ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas od 30. 9. 2022 do 13. 11. 2022 in za krajši delovni čas 18 ur tedensko od 14. 11. 2022 dalje, vključno s plačo, zmanjšano za prejeto nadomestilo za brezposelnost, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za preostalih 22 ur do polnega delovnega časa za 14. 11. 2022 se zavrne."

‒ razveljavi v III. točki izreka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del (V. in VI. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela.

Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden).

Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.