TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je sporno infrastrukturo zgradila leta 1987, takrat pa se je vrednost nepremičnine zmanjšala. Ker tega leta tožeča stranka še ni bila lastnica sporne nepremičnine, tožeča stranka ni oškodovanec v smislu prvega odstavka 131. člena OZ. Njej se namreč premoženje ni v ničemer zmanjšalo, kot navadno škodo opredeljuje 132. člen OZ. Premoženje se je zmanjšalo kvečjemu tedanjemu lastniku te nepremičnine ob izgradnji kanalizacije, ne pa tožeči stranki, ki je nepremičnino v takšnem stanju pridobila šele leta 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke v obravnavanem delu neodpravljivo nesklepčna.

Oškodovanec ima pravico do izbire med dvema možnima načinoma povrnitve škode - vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali plačilom denarne odškodnine. Tožeča stranka je poškodovano kanalizacijo sama sanirala, v predmetnem sporu pa od tožene stranke zahteva povrnitev stroškov sanacije. S tem je izbrala svoj zahtevek v smislu četrtega odstavka 164. člena OZ. Zato so materialnopravno zmotna pritožbena izvajanja, da bi tožeča stranka morala toženi stranki dopustiti oziroma ji dati možnost, da sama sanira poškodovano kanalizacijo.

Sodišče ni dolžno iz nasprotujočih si trditev pravdne stranke po uradni dolžnosti iskati tistega sklopa navedb, ki bi bil za to pravdno stranko najugodnejši. V takem primeru je za manj ugoden razplet postopka odgovorna stranka sama, ki je takšne trditve podala.