TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni, tako da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi še za 150.225,33 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 35,999.998,00 SIT od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Pri kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je presoja protipravnosti podvržena merilom, ki jih je v svoji sodni praksi vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice in jih je povzel tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, presoja drugih predpostavk odškodninske odgovornosti države za premoženjsko škodo pa je vezana le na določbe splošnega odškodninskega prava. Pri presoji (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka upoštevanje relevantnih okoliščin posameznega primera ni v nasprotju s stališčem, da država odškodninsko odgovarja ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodiščih.

Za sklepčnost tožbe glede obstoja pravno relevantne vzročne zveze ne zadostuje tožbena navedba, da je škoda nastala kot posledica določenega nedopustnega ravnanja tožene stranke. Afirmativna litiskontestacija oziroma fikcija priznanja kot posledica neaktivnosti tožene stranke se nanaša samo na dejstva, ne pa že kar na pravne konkluzije, v tem primeru na obstoj (pravno relevantne) vzročne zveze. Vzročna zveza – podobno kot protipravnost in oblika krivde – namreč sama po sebi ne predstavlja „dejstva“, ampak je pravniška abstrakcija, sestavljena iz kompleksa dejstev, ki jih mora tožnik navesti, da jih toženec šele lahko (molče) „prizna“.