TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Za škodo, ki jo povzročijo delavci organa javne varnosti, torej tudi
miličniki postaje milice s splošnim delovnim področjem, občanu s
svojim nezakonitim delom pri opravljanju del in nalog, je odgovorna
SR Slovenija.

Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo
povzročila tožena stranka kot miličnik postaje milice z zlorabo
uradnega položaja. Plačila odškodnine pa tožeča stranka ni zahtevala
le od miličnika, ki je škodo povzročil, ampak tudi od občine. Sodišče
prve stopnje je tožbeni zahtevek proti občini zavrnilo. Bilo je
mnenja, da toženec kot miličnik ni delavec občine.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in je sodbo
sodišča prve stopnje spremenilo. Poleg tega, da je zvišalo tožeči
stranki prisojeno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in
neugodnosti med zdravljenjem, je k plačilu odškodnine solidarno
obvezalo poleg miličnika, ki je škodo povzročil, tudi občino. Bilo je
mnenja, da je za škodo, ki jo napravijo miličniki pri delu ali v
zvezi z delom, poleg SR Slovenije, solidarno odgovorna tudi občina.
Protii sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tako tožnik
kot tudi drugotožena stranka in sicer tožnik proti zavrnilnemu delu
sodbe, drugotožena stranka pa proti obsodilnemu. Obe stranki sta
uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava,
tožnik pa še revizijski razlog kršitve procesnega prava.
Revizijsko sodišče je revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno
zavrnilo, reviziji drugotožene stranke pa je ugodilo in je sodbo
sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je potrdilo sodbo sodišča
prve stopnje v tistem delu, s katerim je bil zavrnjen tožnikov
tožbeni zahtevek, da mu je občina solidarno s prvotoženo stranko
dolžna plačati odškodnino, ter mu povrniti stroške postopka.
Revizijsko sodišče je reviziji drugotožene stranke - občine ugodilo
iz naslednjih razlogov:
Pravilno je stališče revizije ter sodišča prve stopnje, da občina ni
pasivno legitimirana za škodo, ki jo miličnik povzroči na delu ali v
zvezi z delom drugim. Res je v 2. odstavku 248. člena Ustave SR
Slovenije zajamčena občanu pravica do povračila škode za škodne
primere iz 1. odstavka 248. člena, če s svojim nezakonitim ali
nepravilnim delom povzroči škodo oseba ali organ, v zvezi z
opravljanjem službe ali če nastane škoda zaradi kakšne druge
dejavnosti državnega organa oziroma organizacije. Škodo mora povrniti
družbenopolitična skupnost oziroma organizacija, v kateri se
dejavnost ali služba opravlja. To ustavno načelo pa je bilo
konkretizirano v materialno pravnih predpisih in sicer za delavce v
državnih organih, kar miličniki tudi so, v zakonu o medsebojnih
razmerjih delavcev v združenem delu (Ur.l. SFRJ, št. 22/73) in sedaj
v zakonu o temeljih sistema državne uprave (Ur.l. SFRJ, št. 23/78)
oz. v zakonu o sistemu državne uprave in o izvršnem svetu SR
Slovenije ter o republiških upravnih organih (Ur.l. SRS, št. 24/79).
Tako je bilo v 51. členu ZMRD, ki se je po določilu 78. člena
uporabljal tudi za delavce v državnih organih, določeno, da je za
škodo, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom, odgovorna
temeljna organizacija združenega dela oziroma državni organ, v
katerem je bil delavec na delu takrat, ko je povzročil škodo. Tudi po
122. členu zakona o temeljih sistema državne uprave povrne škodo, ki
jo delavec v upravnem organu prizadane občanu s svojim nezakonitim
delom pri opravljanju del in nalog, družbenopolitična skupnost, Škodo
povrne torej tista družbena politična skupnost, v katere upravnem
organu je delavec opravljal dela in naloge in pri tem z nezakonitim
ravnanjem povzročil škodo občanu. Prav tako je po 183. členu zakona o
sistemu državne uprave (Ur.l. SRS, št. 24/79) delavec odškodninsko
odgovoren le za škodo, ki jo je povzročil pri delu ali v zvezi z
delom v upravnem organu. Kaj pa so miličniki oziroma v katerem
upravnem organu opravljajo dela in naloge, je v času te sporne zadeve
urejal zakon o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 74/72), sedaj
pa ureja zakon z istim naslovom z dne 17. novembra 1980, ki je bil
objavljen v Uradnem listu SRS, št. 28/80.
V 2. odstavku 1. člena zakona o notranjih zadevah iz leta 1972 je
bilo določeno, da so notranje zadeve zadeve splošnega pomena za
republiko. V zakonu je tudi uveljavljena glede državne ter javne
varnosti organizacijska in funkcionalna enotnost organov za notranje
zadeve, ki se kaže v vezanosti vseh organov državne in javne varnosti
in njenih delavcev na republiški sekretariat za notranje zadeve
oziroma na republiškega sekretarja za notranje zadeve. To pa zato,
ker je le taka organizacijska in funkcionalna enotnost lahko podlaga
za učinkovito in zahtevam razmer prilagojeno ravnanje teh organov.
Samo upravne zadeve po 62. členu so opravljali občinski upravni
organi kot samostojni upravni organi.
Tudi postaja milice je organ javne varnosti (15. člen). Postaja
milice s splošnim delovnim področjem je organ javne varnosti za
opravljanje nalog s področja javne varnosti za območje občine (19.
člen). V tem času je določeno le območje, na katerem postaja milice s
splošnim delovnim področjem neposredno opravlja naloge s področja
javne varnosti z uniformiranimi in oboroženimi delavci - miličniki.
Ne ureja pa ta člen drugačne organizacijske in funkcionalne vezanosti
miličnikov, tako da bi bili delavci postaje milice s splošnim
delovnim področjem delavci v upravnih organih občin, kot je določbo
tega člena zmotno tolmačilo sodišče druge stopnje. S tem, da so
miličniki pristojni opravljati naloge s področja javne varnosti na
območju občine, še niso delavci občine. Še vedno so organi za
notranje zadeve in strokovni organi enotnega varnostnega sistema, ki
pa je splošnega republiškega pomena. To potrjuje tudi sprejem
delavcev organov za notranje zadeve na delo. O sprejemu na delo v
organe za notranje zadeve, tako tudi za delavce na postaji milice s
splošnim delovnim področjem, in o prenehanju dela takim delavcem,
odloča republiški sekretar za notranje zadeve (76. člen), ki odloča
tudi o njihovih premestitvah (78. člen). V času nastanka škode v
obravnavanem primeru, je delovno razmerje miličnikov urejal Pravilnik
o delovnih razmerjih delavcev v republiškem sekretariatu za notranje
zadeve v SR Sloveniji z dne 8.12.1967. Sredstva za osebne dohodke in
za druge oblike posebnih izdatkov vseh miličnikov, tako s postaj s
splošnim, kot s postaj s posebnim delovnim področjem, za nabavo
njihovih oblek in oborožitve, so se po 118. členu zagotavljala iz
proračuna SR Slovenije.
Pooblastilo republiškega sekretarja za notranje zadeve iz 137. člena
prav tako potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da
miličniki niso delavci občine, temveč delavci enotnega republiškega
varnostnega sistema notranjih zadev. Zato je za škodo, ki jo
miličniki na delu ali v zvezi z delom povzročijo občanom oziroma
tretjim osebam, poleg povzročitelja škode, odgovorna samo republika.
Po mnenju revizijskega sodišča pravilnost takega stališča potrjujejo
tudi določila 7. in 39. člena zakona o notranjih zadevah. V teh
členih je zakon posebej določil primere povračila škode občanom in
rezervnim miličnikom, ki se poškodujejo pri pomoči organom za
notranje zadeve, kadar ti opravljajo svoje naloge varstva ustavnega
in javnega reda. Tudi za kritje teh škod zagotavlja sredstva SR
Slovenija. Odgovornost za tako škodo, če naj bodo taki oškodovanci za
utrpelo škodo oškodovani, je morala biti uzakonjena v zakonu, ker to
niso delavci organov za notranje zadeve, niti ne gre za škodo, ki bi
jim jo povzročili delavci organov za notranje zadeve. Če njihovo
upravičenje do odškodnine ne bi bilo uzakonjeno v tem zakonu, bi
škodo, ki so jo utrpeli pri zaščiti ustavnega ali javnega reda, lahko
uveljavljali le po splošnih načelih odškodninskega prava, torej samo
od povzročitelja škode in sedaj eventuelno še po 180. členu ZOR
(Uradni list SFRJ, št. 29/78).
Tudi sama ustanovitev postaje milice po občinski skupščini in skrb
občinske skupščine za določena materialna sredstva postaje milice, po
vsem obrazloženem ne more spremeniti odgovornosti za škodo, ki jo
miličniki povzročijo na delu ali v zvezi z delom, pri opravljanju
svoje službe. Zato bi sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi
navedenih zakonitih predpisov moralo neutemeljeno pritožbo tožnika,
ki je zatrjeval tudi odgovornost občine, zavrniti kot neutemeljeno in
potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tega ni storilo, je moralo
to storiti, ob utemeljeni reviziji drugotožene stranke, revizijsko
sodišče.