TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2012/72 (1313-09) z dne 12. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2012/72 (1313-09) z dne 12. 2. 2015 izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani.

Toženka ima na podlagi zakonitih razlogov, določenih v ZMZ, in ob spoštovanju vseh ustavnoprocesnih jamstev pravico in s tem tudi dolžnost, da po prostem preudarku odloči, ali bo prosilcu za mednarodno zaščito izrekla ukrep omejitve gibanja. V obravnavanem primeru pa je sporen način izvrševanja tega ukrepa z vidika nesorazmernosti oziroma prekomernosti, pa tudi zakonitost ukrepa z vidika preprečevanja izvršitve groženj, ki naj bi jih izrekel tožnik, z vidika preprečevanja nevarnosti napadov na druge prosilce za mednarodno zaščito in z vidika zagotavljanja izvršitve dublinskega sklepa.

Glede na izpovedbo tožnika na zaslišanju o tem, v kakšnih okoliščinah mu je omejeno gibanje v Centru za tujce v Postojni, je treba način izvajanja omejitve gibanja, ki mu je bila izrečena, šteti kot poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena EKČP.

Tretje alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ ni mogoče razlagati tako, da je po tej določbi mogoč poseg v osebno svobodo prosilca zaradi preprečevanja storitve prekrškov ali kaznivih dejanj. Izvajanje te določbe na način, kot jo toženka izvaja z izpodbijanim sklepom, bi pomenilo, da se prosilcu za mednarodno zaščito iz istega razloga osebna svoboda po ZMZ omeji pod strožjimi pogoji, kot bi se mu jo smelo omejiti po Ustavi, ZNPol ali po ZKP, če bi obstajal utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje. Zato sodišče pritrjuje stališču, da je po navedeni določbi v primerih, kot je obravnavani, mogoče izreči le omejitev gibanja, ki se ne sme izvajati kot poseg v osebno svobodo.

Z vidika preprečevanja izvršitve groženj je toženka omejitev gibanja utemeljevala s sklicevanjem na uradne zaznamke uradnih oseb Azilnega doma. Razen naštevanja dogodkov in povzemanja vsebine uradnih zaznamkov v izpodbijanem sklepu ne pojasni, zakaj so izrečene groženje same po sebi realna podlaga za verjetnost, da jih bo tožnik izvršil. Prav tako ne pojasni, iz česa naj bi izhajala nevarnost, da bo tožnik v bodoče napadel drugega prosilca. Za utemeljitev ukrepa omejitve gibanja ne zadošča niti tožnikovo neprimerno vedenje. Toženka niti ne navaja, da bi to tožnikovo ravnanje ogrožalo življenje drugih ali premoženje. Žaljiv ali nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev je sicer lahko kršitev hišnega reda, vendar je za te kršitve mogoče izreči ukrepe iz 80.b člena ZMZ, ne pa omejitve gibanja.

Sodišče je izpodbijani sklep kot nezakonit odpravilo. To pa pomeni, da je s tem sklepom kršena tožnikova pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe tožnik ne bi imel. V predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnik zatrjeval le škodo, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo, in sodišču predlagal, naj ga izpusti iz prostorov Centra za tujce. Ker ni niti zatrjeval niti dokazoval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju Azilnega doma, je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe izpodbijani sklep izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani. S takim ukrepom je gibanje tožnika še vedno omejeno, čeprav brez posega v njegovo osebno svobodo, zato po presoji sodišča tudi v ničemer ne bo prizadeta javna korist.