TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Ob odločanju o pritožbah se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A.

zavrne obtožba,

da je drugega umoril s tem, da mu je vzel življenje, dejanje pa je storil iz brezobzirnega maščevanja, s tem, da je

dne 16. 12. 2014 okoli 19:40 ure na parkirišču restavracije „...“, na naslovu ..., s strelnim orožjem kalibra 7,65 mm dvakrat ustrelil B. B. v glavo, ki je zaradi zadobljenih poškodb umrl dne 19. 12. 2014 ob 12.50 uri v C.,

dejanje pa je storil iz brezobzirnega maščevanja, saj je bil B. B. direktor ..., kjer je bilo obtoženemu prekinjeno delovno razmerje, bil je odpuščen in je za to krivil tudi B. B.;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanki s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma (C. C., v višini 33.819,97 EUR) mld. D. D. v znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2016 dalje do plačila in v delu, v katerem mladoletna oškodovanka uveljavlja plačilo rente od 11. 1. 2015 dalje do dopolnjenega 26. leta starosti v mesečnem znesku 962,00 EUR, ki naj se plačuje do vsakega 15. v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, napotita na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. in 98. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V konkretnem primeru razlogov za to, da zastaranje ne bi teklo, ni najti na strani obtoženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe. So pa to okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje materialnega – zastaralnega roka v obravnavani zadevi.

Predsednik Vrhovnega sodišča je z odredbo dne 13. 3. 2020 odločil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS; skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZS je določil, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi. Navedena odredba pomeni, da so zaradi razglašene epidemije v nenujnih zadevah prenehali teči procesni roki, in sicer 16. 3. 2020. Ta odredba tako ni predstavljala podlage za (napačen) zaključek prvostopenjskega sodišča, da je že od veljavnosti te odredbe dalje bil zadržan tek materialnega zastaralnega roka, saj roka za zastaranje kazenskega pregona ni moč šteti za procesni rok določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku, zato tudi začasne procesne ovire za pregon niso privedle do pretrganja (materialnega) zastaralnega roka za kazenski pregon.

Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavanem primeru je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena ZS ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov.