TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 86.374,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 15. 1. 2015 do plačila in

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 5.070,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.769,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Besedilo pogodbe (da se toženka zavezuje, da bo investicijo zaključila v treh letih od podpisa pogodbe) zaključka o fiksnosti roka ne omogoča. Zgolj določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, namreč (še) ne pomeni, da je bil določen rok fiksen. Določilo 7. člena pogodbe, da lahko tožnica, če toženka ne ravna v skladu z določilom 5. člena pogodbe, pogodbo razdre, potrjuje zaključek, da rok ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe (torej kot fiksen rok), saj bi bila v nasprotnem primeru pogodba ex lege razvezana in odstopno upravičenje tožnice, ki ga predvideva 7. člen pogodbe, ne bi bilo potrebno.

V dopisu z dne 17. 1. 2014 tožnica res ni uporabila besedne zveze „odstop od pogodbe“, vendar glede na vsebino dopisa ni dvoma, da je šlo prav za to. Tožnica je v dopisu najprej navedla pogodbene obveznosti toženca iz 5. člena pogodbe, ki niso bile izpolnjene, in se izrecno sklicevala na 7. člen pogodbe (katerega besedilo je v dopisu tudi povzela), ki ji daje upravičenje odstopiti od pogodbe. Tudi, če pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je od pogodbe odstopila, tožnica pa je z dopisom z dne 17. 1 2014 zahtevala vrnitev prejetih sredstev.