TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Vročitev oziroma njena fikcija (v primeru, ko naslovnik pisanja v petnajstdnevnem roku ne dvigne) nastopi že s samim potekom časa, medtem ko seznanjenost z vsebino pošiljke za pravilnost vročitve ni relevantna. Fikcija je namreč ravno v tem, da se vročitev šteje za opravljeno (čeprav v resnici ni), če pisanje ni dvignjeno v roku, in pride v poštev tudi za pisanja, ki jih je treba vročiti osebno.

Neuporabnost predalčnika se presoja v odnosu do pisanja iz 1. odstavka 142. člena ZPP, ne pa v odnosu do obvestila o prispelem pisanju. ZPP temelji na izhodišču, da je dolžna skrbnost tistega, ki se vpisuje v sodni register (tožena stranka), da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno tudi sprejemanje sodnih pošiljk.

Toženec samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdil svoje pritožbene trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku toženca, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbil takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Ta je določil takšno dokazno pravilo ravno zaradi zaupanja v nosilce javnih pooblastil, ki je bilo izkustveno potrjeno.

Notranje razmerje med pooblaščencem in stranko lahko sodišče upošteva le toliko, kolikor se odraža v zunanjem svetu. Za to zunanjo manifestacijo pa sta zadolžena pooblaščenec in stranka.