TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka sodbe, tako da se glasi:

„II. Tožena stranka je dolžna tožniku od bruto zneska regresa za letni dopust, izračunanega glede na neto glavnico 1.946,59 EUR, obračunati in plačati akontacijo dohodnine, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati za tožnika akontacijo dohodnine od prisojenih obresti od posameznih v I. točki izreka navedenih neto zneskov regresa za letni dopust, se zavrne.“

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Delavec se pravicam, ki mu gredo po zakonu ali kolektivni pogodbi, ne more veljavno odpovedati, kar ne velja le glede višine glavne terjatve, ampak tudi glede stranskih terjatev. Tako pravica do regresa kot rok plačila sta določena v določbi 131. členu ZDR. Zato niso dopustni drugačni dogovori niti glede roka zapadlosti niti glede stranskih terjatev, ker se delavec pravicam, ki so določene v zakonu kot minimalne, ne more odpovedati. Zato je sporazum o plačilu regresa z drugačnim rokom zapadlosti, kot je določen v zakonu, v nasprotju s prisilnim predpisom (135. členom ZDR) in kot tak ničen.

Od zakonskih zamudnih obresti, ki jih je delodajalec dolžan plačati delavcu zaradi zamude pri izplačilu terjatev iz delovnega razmerja, se ne plačuje dohodnina, kar izhaja iz ZDoh-2, zlasti iz določb 35., 36. in 37. člena tega zakona. Zakonskih zamudnih obresti od prepozno izplačanega regresa (za razliko od regresa za letni dopust, ki je vključen v dohodek iz delovnega razmerja – 37. člen ZDoh-2) ni mogoče šteti za dohodek iz zaposlitve oz. za dohodek iz delovnega razmerja, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve od katerega se plačuje dohodnina. Zato tožena stranka od obresti ni dolžna plačati za tožnika akontacijo dohodnine.