TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno (v I., II. in IV. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v III./2, III./3 in III./5 točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati določila četrtega odstavka 3. člena sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na katerega se nobena od strank v prvem sojenju v zvezi z razliko v plači ni sklicevala. Sodišče vsebine konkretnih pravil, ki sta jih stranki določili s sklenitvijo pogodbe ali sporazuma, ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč po pravilih, po katerih ugotavlja pravno pomembna sporna dejstva (II Ips 697/2004, III Ips 159/2009, III Ips 7/2013 in druge), v okvir trditvenega bremena stranke pa zato sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretna obramba.

Ob predpostavki, da je delavcu skladno s prvim odstavkom 126. člena ZDR‑1 zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah (minimalna plača oz. izhodiščna plača po kolektivni pogodbi), po presoji pritožbenega sodišča ni ovir, da se delavec in delodajalec v okviru načela pogodbene svobode v pogodbi o zaposlitvi ne bi smela dogovoriti za drugi bruto (ki je dejansko sestavljen iz prvega bruta in prispevkov za socialno varnost, ki jih mora od bruto plače plačati delodajalec kot zavezanec).