TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama višje državne tožilke in zagovornice obtoženega B. B. se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

1. spremeni:

- za dejanje pod točko I/2 (točka 3 in 5), tako, da se obtoženemu B. B. po 74. in 75. členu Kazenskega zakonika – 1 naloži v plačilo znesek v višini 6.500,00 EUR, kot protipravno pridobljena premoženjska korist;

- za dejanje pod točko II/6 tako, da se po 77.a členu Kazenskega zakonika – 1 odvzame premoženjska korist hudodelski združbi v višini 194.070,00 EUR;

2. razveljavi:

- za dejanje pod točko I/2 (točka 2 in 4) – obtoženi B. B., v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka;

- za dejanje pod točko II/1 – obtožena B. B. in A. A.;

- za dejanje pod točko II/5 – za obtožene B. B., D. D. in I. I.;

- za dejanje pod točko II/5 – za obtoženega H. H. za kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju neupravičene prodaje prepovedane droge;

- za dejanje pod točko II/6 – za obtoženega L. L.;

- za dejanje pod točko II/7 – obtoženi B. B.;

v preostalem se pritožbi višje državne tožilke in zagovornice obtoženega B. B., v celoti pa pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in pooblaščenca upravičenca G. N., zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 1.800,00 EUR; G. N. pa sodno takso v višini 30,00 EUR.

Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški pritožbenega postopka (potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov) bremenijo proračun in sicer:

- za obtoženega C. C. (v zvezi z dejanjem pod točko II/2 izreka sodbe);

- za obtoženega B. B. tudi stroški iz 2. do 4. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v zvezi z dejanji pod točkami II/3, II/4 in II/6 izreka sodbe);

- za obtoženega D. D. (v zvezi z dejanjem pod točko II/3 izreka sodbe);

- za obtoženega E. E. (v zvezi z dejanjem pod točko II/3, II/5 izreka sodbe);

- za obtožnega F. F. in G. G. (v zvezi z dejanjem pod točko II/4 izreka sodbe);

- za obtoženega K. K. (v zvezi z dejanjem pod točko II/5) za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika – 1 izreka sodbe);

- za obtoženega H. H. (v zvezi z dejanjem pod točko II/5 za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika – 1 izreka sodbe);

- za obtoženega J. J. (v zvezi z dejanjem pod točko II/5 izreka sodbe).

Iz vsebine Ustavne odločbe, na katero se sklicuje tudi pritožnik, in ko ta odločba povzema tudi uveljavljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je moč zaključiti, da zgolj dejstvo, da isti sodnik, ki je sodil že soobtožencem in ki kasneje sodi tudi obtožencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka, samo po sebi ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti, če prvotna sodba zoper soobtožence v enotnem postopku ne vsebuje stališč, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi obtoženca, o čigar krivdi je bilo odločeno v kasnejšem postopku in po opravljenem dokazovanju (glej 7. do 10. točka obrazložitve odločbe Up-57/14 z dne 26. 1. 2017). Takšno stališče je uveljavljeno tudi s sprejetimi odločbami Vrhovnega sodišča, primeroma I Ips 14015/2013, I Ips 36893/2010, I Ips 26166/2010, I Ips 5961/2013.

Ker je prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, potrebno presojati po kriterijih za udeležbo in bi člana združbe lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da član združbe uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri uresničitvi le enega od njih, ali pa kako drugače odločilno prispeva k storitvi le-tega. Ob ugotovitvi pomena izvršitvenega ravnanja obtoženega A. A. v konkretnem primeru, tudi višje sodišče ugotavlja, da uporabljena pravna opredelitev kaznivega dejanja ni napačna. Takšna pravna opredelitev je pravilno podana tudi, če gre le za izvršitev enega kaznivega dejanja v okviru hudodelske združbe (o tem tudi sodba I Ips 23071/2014, I Ips 31766/2012).

Za kaznivost napeljevanja je odločilno, da napeljevalec pri drugem izzove odločitev za izvršitev kaznivega dejanja in ko to napeljevani vsaj poskusi storiti. Kljub temu pa je tudi napeljevanje, ki ni bilo uspešno, kaznivo v primerih, če gre za napeljevanje h kaznivemu dejanju, za katero je predpisana kazen treh ali več let, saj se v tem primeru napeljevalca kaznuje za poskus tudi, če kaznivo dejanje sploh ni bilo poskušano. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je v zakonu predpisana kazen zapora od enega do desetih let, za kaznivo dejanje po tretjem odstavku (če je kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, ali če je storilec tega dejanja organiziral mrežo prekupčevalcev ali posrednikov), pa se storilec kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. Navedeno vodi k zaključku, da je tudi v primeru, če je napeljevalcu očitano kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, napeljevanje glede na določbo drugega odstavka 37. člena KZ-1 še vedno kaznivo, tudi če ni bilo s strani napeljevanega niti poskušano. V primeru neuspelega napeljevanja zaradi napeljevalčevega ravnanja sicer ne nastane nobena posledica, vseeno pa se kaznivost neuspelega napeljevanja, ki je vezano le na hujša kazniva dejanja, utemeljuje s tem, da gre za visoko stopnjo nevarnosti posameznika, čigar ideja o vplivanju na druge zahteva kazenskopravni odziv (Kazensko pravo, dr. Liljana Selinšek, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 2015).

Konkretno plovilo je bilo uporabljeno za prevoz prepovedane droge, zato je podana zakonska podlaga za odvzem le-tega v določbi petega odstavka 186. člena KZ-1, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno navedlo in utemeljilo z zakonsko alternativno predpisano možnostjo za odvzem prevoznega sredstva (vedenje lastnika), da bodo prevozna sredstva – v konkretnem primeru jadrnica, uporabljena za tak namen. V primeru, če ne bi bilo v zadevi odločeno s sodbo, pa bi zakonsko podlago za odvzem predmetov predstavljala določba 498. člena ZKP, ki se nanaša na primere, ko se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo, saj je določbo 498. člena ZKP potrebno razumeti na način, da obvezen odvzem predmetov tudi v takem primeru predstavlja materialni zakon v določbi petega odstavka 186. člena KZ-1 in ob taki podlagi ni potrebno še nadaljnje ugotavljanje nevarnosti ponovne uporabe za kaznivo dejanje, ugotavljanje, če to zahtevajo koristi splošne varnosti, ali razlogi morale. Ker je jadrnica zaradi prevoza prepovedane droge že postala sredstvo za kaznivo dejanje, in ker gre za sredstvo za storitev tako hudega kaznivega dejanja, ki z visoko stopnjo ogroža zdravje in življenje ljudi, se z obveznim odvzemom takšnega predmeta, poskuša preprečiti tudi nadaljnje izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj, zato z zasegom ni prekomerno poseženo v lastninsko pravico tretjega in lastništvo tudi ne more biti več okoliščina, ki bi državi onemogočala, da za preprečevanje tovrstnih kaznivih dejanj in s tem za zavarovanje zdravja in življenja, ne bi mogla uspešno določiti in izvesti obveznega odvzema tudi lastnikovega prevoznega sredstva, čeprav sam ni bil storilec kaznivega dejanja (Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, dr. Mitja Deisinger, stran 339 do 340).