TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Za sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 je bistveno, ali takšen akt posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Če tožnik kršitve le-teh ne uspe izkazati, kljub zatrjevanim nepravilnostim pri izdaji posamičnega akta s tožbo po 4. členu ZUS-1 ne more uspeti.

Kolikor tožnik zatrjuje kršitev 2. člena Ustave RS in 153. člena Ustave RS sodišče odgovarja, da navedeni določbi ne opredeljujeta temeljnih človekovih pravic in ustavnih svoboščin, temveč ustavna načela delovanja države in državnih organov. Zato njihova kršitev sama po sebi ne more biti predmet tožbe po 4. členu ZUS-1.

Sklep o razrešitvi ne pomeni odločitve o pravici. Kot je že odločilo Vrhovno sodišče RS, biti član Nadzornega sveta ni pravica s področja upravnega prava. Če ne gre za pravico, pa tudi pričakovanja, ki so vezana na imenovanje, npr. biti član celotno mandatno obdobje, ne morejo biti pravno varovana upravičenja. Ker torej s sklepom o razrešitvi ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, se tožnik ne more sklicevati na ustavno jamstvo procesnih varoval, ki se ščitijo v okviru 22. člena Ustave RS, kadar državni organ odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Če tožnik ni sodeloval tudi na seji Državnega zbora, da bi pojasnjeval poročilo, to ne pomeni, da mu je bila odvzeta vrednost, ki jo ima kot človek. Da bi njegova razrešitev kot člana Nadzornega sveta, ki ni bila utemeljevana na njegovi individualni odgovornosti, temveč na neustreznosti poročila, vsebovala elemente kaznovanja, sodišče ne meni. Njegov ugled, ki mu gre kot strokovnjaku za medije in predavatelju na področju medijskega prava, po oceni sodišča s sporno razrešitvijo ni bil prizadet oziroma tožnik tega s konkretnimi trditvami in dejstvi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je do tega prišlo, ni izkazal.

Tožnik je kot član oziroma predsednik Nadzornega sveta imel vpliv na opravljanje določenih javnih zadev (glede na pristojnosti tega organa), vendar to njegovo sodelovanje ni bilo posledica splošne (vsak državljan) in z zakonom urejene pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pač pa je bilo vezano na njegovo funkcijo, za katero je moral izpolnjevati posebne pogoje in je bil za predsednika izvoljen. Z izgubo te funkcije se je zmanjšal le z njo povezan vpliv na javne zadeve, nič pa ni bila s tem prizadeta tožnikova splošna pravica iz 44. člena Ustave RS.