TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Določba 395. člena ZOR ima smisel le v povezavi s prej veljavnimi deviznimi predpisi, zlasti s 15. in 16. členom Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 66/85 - 3/88), po katerih je bilo med drugim prepovedano posojanje deviz ter dogovarjanje valutne klavzule. Republika Slovenija je z Zakonom o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91-I z dne 25.6.1991) sprostila možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in uzakonila valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti Zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Posojilo v tuji valuti med fizičnimi osebami ni prepovedan posel, pri čemer sicer ni mogoče sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. člen Zakona o deviznem poslovanju). Zato ni več razlogov, da bi se določba 395. člena ZOR še uporabila pri odločanju o zahtevku za vrnitev posojila danega v tuji valuti.

Določba 395. člena ZOR uzakonja sankcijo za kršitev prepovedi, po kateri se obveznosti ne smejo glasiti na plačilo v tuji valuti. S
tem, ko določa, da je mogoče zahtevati izpolnitev take obveznosti le v domačem denarju in po tečaju, ki je veljal ob nastanku obveznosti, onemogoča valorizacijo obveznosti in s tem smiselno preprečuje tudi uporabo valutne klavzule. Ta določba torej izključuje nekatera temeljna načela Zakona o obligacijskih razmerjih, zlasti načelo enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). To je razumljivo, če se upošteva, da norma, ki vsebuje civilno kazen za kršitev prepovedi, ni nujno vezana na načela, ki veljajo za urejanje obligacijskih razmerij. Sankcija je prav v tem, da razrešuje pravno razmerje drugače kot bi ga, če stranki ne bi kršili z zakonom določene prepovedi. Vendar pa ima določba 395. člena ZOR smisel in opravičilo le kot norma, ki uzakonja kazen za kršitev prisilnih predpisov, zlasti 15. in 16. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 66/85 - 3/88), po katerih je bilo med drugim prepovedano posojanje deviz ter plačevanje in sprejemanje deviz med domačimi osebami, oziroma domačimi in tujimi osebami v Jugoslaviji, in dogovarjanje valutne ali zlate klavzule. V pravnih razmerjih, ko te prepovedi niso prekršene, 395. člen ZOR ne pride v poštev.

Republika Slovenije je z Zakonom o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 1/91-I z dne 25.6.1991) na novo uredila devizno poslovanje. Na ta način ni prevzela v svoj pravni red prej veljavnega Zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 85/89), ki je sicer že delno omilil režim razpolaganja s tujo valuto glede na ureditev po Zakonu o deviznem poslovanju iz leta 1985 z dotedanjimi spremembami in dopolnitvami. Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije je sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti Zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Po zdaj veljavni ureditvi posojilo v tuji valuti med fizičnimi osebami ni prepovedan posel. Izpolnitve obveznosti sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila. Ovira za tak zahtevek bi bila prepoved valutne klavzule, te pa glede na določbo 5. člena Zakona o deviznem poslovanju zdaj ni več. Zato ni več razlogov, da bi se določba 395. člena ZOR še uporabila pri odločanju o tolarskem zahtevku na vrnitev posojila, danega v tuji valuti.