TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je sicer predložil račune za najem poslovnih prostorov in za izvedbo elektroinštalacijskih del, ki so bili podlaga za knjiženje odhodkov ter njihovo upoštevanje kot davčnih odhodkov v obračunih davka od dohodkov iz dejavnosti za nadzorovani obdobji. Predložil je tudi pogodbe, ki so bile podlaga za izdane račune. Pač pa tudi po presoji sodišča ni izkazal, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene in da so bile potrebne za dosežene prihodke. Dejanski obstoj najemnega razmerja tako kot dejansko izvedbo inštalacijskih del namreč tožnik samo zatrjuje, ne predloži pa o tem prav nobenega dokaza. Prav tako ne izkaže obstoja družb, ki so izdale račune in ki so vse po vrsti iz davčno ugodnih okolij. Glede na to, da gre za družbe s sedežem v tujini in glede na to, da se naj bi tudi dela izvajala v tujini, kamor pristojnost davčnih organov ne seže, je predvsem na tožniku, ki naj bi stike s tujino in tujimi družbami dejansko imel, da izkaže obstoj poslovnih razmerij, tako v pogledu izvedbe dogovorjenih del kot tudi v pogledu statusa pogodbenih partnerjev, konkretno najemodajalca oziroma izvajalcev elektroinštalacijskih del kot svojih podizvajalcev. Prav zato, ker gre pri obravnavanih listinah za račune tujih pravnih oseb, ki jih na podlagi podatkov, ki so dostopni davčnim organom, ni mogoče zaslediti, in ker druge dokumentacije v zvezi z zaračunanimi storitvami ni, je davčni organ utemeljeno podvomil o njihovi vsebini in od tožnika utemeljeno zahteval, da obstoj svojih trditev v tej zvezi dokaže. Po določbah 76. člena ZDavP je namreč na zavezancu za davek, da za svoje trditve v davčnem postopku predloži dokaze. Zato ne drži tožbena trditev, da bi moral davčni organ dokazati neobstoj zatrjevanih poslovnih razmerij in da gre v nasprotnem primeru zgolj za ugibanje s strani davčnega organa.