TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o dedovanju v I. točki izreka spremeni tako, da se doda še alineja - varčevalni račun pri Banki X št. 000 s stanjem v višini 278,98 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. V skladu z 2. členom ZD so lahko predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, kar pomeni, da zapuščino lahko predstavlja le aktivno premoženje, torej premoženje, ki ima določeno premoženjsko vrednost, pasiva zapuščine pa se ugotavlja zgolj zaradi ugotovitve vrednosti zapuščine. Zapustnikovi dolgovi torej ne bremenijo zapuščine, ampak dediče osebno.

Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ločena zapuščina ni predmet dedovanja, ampak se uporablja izključno za poplačilo terjatev tistih upnikov, ki so izposlovali ločitev, ter da se zapuščinski postopek lahko izpelje samo glede tistega dela zapuščine, ki bo morebiti ostala po poplačilu upnikov.

Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sta v konkretnem primeru zapuščina pokojnika ter sama dediščina dve ločeni premoženjski masi in je dediščina tisti del zapuščine, ki je dejansko prešel na dediča, medtem ko je zapuščina celotno premoženje zapustnika.