TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba S. V. M. zoper sodbo Vrhovnega sodišča se zavrne.

1. O kršitvi ustavne pravice s posamičnim aktom javnopravne narave, s katerim je pristojni državni organ odločil o pravici ali o obveznosti in pravni koristi posameznika, odloča v skladu s prvim odstavkom 157. člena Ustave pristojno sodišče v upravnem sporu, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Posamični akt ministra za pravosodje, s katerim je bilo odločeno o pravici pritožnika, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta, je akt, katerega sodna kontrola zakonitosti se izvršuje v postopku po prvem odstavku 157. člena Ustave, ker z zakonom ni določeno drugo sodno varstvo. 2. Z ugotovitvijo kršitve pritožnikove ustavne pravice ne da bi pri tem tudi odpravilo izpodbijani akt, sodišče ni kršilo pritožnikove pravice iz 22. člena in tretjega odstavka 49. člena Ustave. Tudi z odpravo akta ne bi bilo mogoče za pritožnika ustvariti enakega pravnega položaja, v katerem se je nahajal pred njegovo izdajo - ko je bil predlagan kot edini kandidat za imenovanja za notarja. Pritožnik nima pravice biti imenovan za notarja, ampak le pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta. Ker je bila le za imenovanje prvih trideset notarjev predvidena posebna ureditev, je navedena ustavna pravica pritožnika varovana s tem, da se na podlagi izpodbiajne sodbe lahko ponovno poteguje za zasedbo notarskega mesta, vendar pod enakimi pogoji, ki veljajo za zasedbo drugih notarskih mest tudi za vse druge morebitne kandidate. 3. Če kršitve človekove pravice ni mogoče odpraviti tako, da se vzpostavi stanje pred izdajo akta, s katerim je bila kršena ustavna pravica, lahko pritožnik na podlagi četrtega odstavka 15. člena Ustave uveljavlja odpravo kršitve le z uveljavljanjem odškodnine v skladu s prvim odstavkom 26. člena Ustave za morebitno škodo, ki bi mu nastala zaradi nezakonitega dela državnega organa.