TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi ter se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Novo mesto, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto št. 2143-4/2024/1 (3J651-007) z dne 27. 3. 2024, odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Za pridržanje tujca na podlagi 76. člena ZTuj-2, ki implementira 15. člen Direktive o vračanju in se mora v skladu z njo razlagati, morata biti najprej izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov", in da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve". Tema dvema temeljnima pogojema mora biti za zakonito izdajo ukrepa pridržanja tujca podan še vsaj en poseben pogoj, in sicer nevarnosti pobega ali da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev ali kakšen drug pogoj, ki je tem primerljiv.

Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni pojasnila, zakaj je v konkretnem primeru ukrep sorazmeren in zakaj ne bi bilo mogoče uporabiti milejšega ukrepa, kakor to določajo prvi odstavek 15. člena Direktive, tretji odstavek 76. člena ZTuj-2 in sodna praksa SEU (npr. C-241/21, I. L., z dne 6. 10. 2022). Gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve, saj sodišče ne more preizkusiti odločbe z vidika spoštovanja temeljnega načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa. Upravno sodišče je že večkrat presodilo, da mora tožena stranka glede na vse okoliščine konkretnega primera vedno že v odločbi o izreku ukrepa pridržanja presoditi in obrazložiti njegovo sorazmernost in ne šele kasneje, kot bi bilo mogoče razumeti določbo prvega odstavka 81. člena ZTuj-2,18 ki jo tožena stranka citira v izpodbijani odločbi (pri čemer pa tožena stranka v obrazložitvi ne citira bolj relevantne določbe tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2). Omenjene presoje ne more tožena stranka storiti niti v morebitnem odgovoru na tožbo.

Zagotovitev učinkovitosti postopka vračanja edini cilj ukrepa pridržanja. Zgolj navedba okoliščin, iz katerih izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za prebivanje v Republiki Sloveniji, in dejstva, da tožnik nima ustreznih dokumentov, ki bi mu omogočali vrnitev v matično državo, ne zadostuje za obrazložitev ogroženosti izvršitve vrnitve.