Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrožnega sodišča v Kranju

2383. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrožnega sodišča v Kranju

Številka: Up-384/15-19

Datum: 18. 7. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Miloša Perovića, Črna gora, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 18. julija 2016  

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 775/2015 z dne 17. 4. 2015 in sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. I Ks 775/2015 z dne 1. 4. 2015 se razveljavita, kolikor se z njima dovoljuje predaja Zvezni republiki Nemčiji, in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.  

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom dovolil predajo pritožnika Zvezni republiki Nemčiji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju: ENPP) zaradi vodenja kazenskega postopka za 26 kaznivih dejanj poklicne goljufije po 263. in 253. členu Kazenskega zakonika Zvezne republike Nemčije (Strafgesetzbuch – v nadaljevanju: StGB) ter 57 kaznivih dejanj pridržanja in poneverbe plač po 266.a členu StGB. Sodišče prve stopnje je dovolilo predajo tudi zaradi 57 kaznivih dejanj utaje davka po 370. členu Davčnega pravilnika (Abgabenordnung), vendar je Višje sodišče ob odločanju o pritožbi v tem delu predajo zavrnilo, ker ni izpolnjen pogoj dvojne kaznivosti. Ker naj bi bil pritožnik v tujini, izpodbijani sklep še ni bil izvršen.

Pritožnik zatrjuje, da je opis kaznivih dejanj v ENPP nejasen, zaradi česar naj bi bila podana kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave ter a. točke tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Stališče sodišč, da poslovna oziroma poklicna goljufija spada med kataloška kazniva dejanja iz drugega odstavka 9. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (Uradni list RS, št. 48/13 in 37/15 – ZSKZDČEU-1), naj bi bilo arbitrarno (kršitev 22. člena Ustave). Z analogno uvrstitvijo poslovne oziroma poklicne goljufije pod pojem goljufije (zunajobravnavni senat) oziroma med kataloška kazniva dejanja (Višje sodišče) naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti (28. člen Ustave). V neskladju z zahtevami načela zakonitosti naj bi bilo tudi stališče Višjega sodišča, da je v ENPP kot kataloško kaznivo dejanje označena preslepitev, da sem spada tudi goljufija in da obsega vse vrste goljufij. Zunajobravnavni senat naj bi kršil 22. člen Ustave, ker naj bi brez obrazložitve zavrnil očitek obrambe, da dejanje, kot je opisano v ENPP, očitno ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja (poslovne) goljufije. Višje sodišče naj bi v zvezi s tem sprejelo stališče, da je z ravnanjem pritožnika oškodovana socialna blagajna in ne delavci in da zato lahko gre za goljufijo. To stališče naj bi bilo arbitrarno (kršitev 22. člena Ustave), saj naj plačilo socialni blagajni ne bi bilo sámo sebi namen, temveč naj bi služilo zagotovitvi socialnih pravic delavcev. Niti zunajobravnavni senat niti Višje sodišče pa naj se ne bi opredelila do predloga obrambe za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) glede dopustnosti preverjanja dvojne kaznivosti v primerih, ko opis kaznivega dejanja očitno ne ustreza označenemu kataloškemu kaznivemu dejanju (kršitev 22. člena Ustave). Do očitkov o zastaranju kazenskega pregona za večino kaznivih dejanj pridržanja in poneverbe plač naj se sodišči v določenem delu sploh ne bi opredelili (kršitev 22. člena Ustave). Stališčem, ki sta jih sprejeli, pritožnik očita odstop od ustaljene sodne prakse in arbitrarnost (22. člen Ustave) ter kršitev načel domneve nedolžnosti iz 27. člena in zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Višje sodišče naj bi s stališčem, da zakon v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o predaji ne predvideva javne pritožbene seje, kršilo pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave.