TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-138/2015/19 (1313-09) z dne 18. 8. 2016 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Po 16. členu Dublinske uredbe III bi lahko Republika Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, če bi šlo za resno bolezen, hudo invalidnost ali starost katerega od obeh staršev. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikov oče prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, mati pa na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Navedla je, da tožnik v upravnem postopku ni navajal, da bi bil njegov oče tako bolan, da bi bil odvisen od njegove pomoči niti ni v zvezi s tem v upravnem postopku predložil nobenih dokazov. Sodišče se strinja s tem, da bi moral tožnik že v upravnem postopku to navajati. Res je sicer, kar tožnik zatrjuje v tožbi, da zgolj to, da ne živi na naslovu svojih staršev, še ne pomeni, da zaradi tega ta razlog ne bi mogel biti podan. Vendar pa sodišče še vedno meni, da bi lahko tožnik tako v prošnji za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru navajal to okoliščino, v kolikor meni, da je res podana.

Neutemeljena je tožbena navedba o tem, da je skladno z 29. členom Dublinske uredbe III že potekel končni rok za predajo prosilca. Končna odločitev o pritožbi tožnika je bila sprejeta z dnem pravnomočnosti prejšnje sodbe. Sodba Upravnega sodišča RS št. I U 423/2016-7 je postala pravnomočna 12. 4. 2016. Od končne odločitve v prejšnjem upravnem sporu torej še ni minilo šest mesecev.