TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ne da bi posebej razglabljali o številnih razlogih, ki krojijo zaplete okrog javnih razpisov, si mora človek želeti, da bi objektivna in (politično?) neodvisna umetna inteligenca v pripravi razpisov za javna naročila pomenila bistven napredek k odpravi preštevilnih afer na tem področju. Ali, kot je razmišljala odvetnica mag. Veronika Cukrov: »Zakaj nekega dne ne bi objavili, da je en član razpisne komisije umetna inteligenca?«

A več o tem kasneje. Včeraj smo spremljali prvo konferenco Javna naročila v praksi, ki jo je pripravila družba Tax-Fin-Lex, odprla pa jo je Katja Ribič iz omenjene družbe. Devet milijard evrov, kolikor državnemu proračunu poberejo javna naročila, je bilo več kot tehten razlog, da se je moral človek že po dopoldanskem delu enodnevne konference vprašati, ali ne bi bilo za državo in naš denar najbolj smotrno v posebni instituciji zaposliti Majo Prebil iz odvetniške družbe Prebil & Majstorović, Branka Kašnika iz družbe Legal X ter Mašo Arko iz odvetniške družbe Potočnik in partnerke z eno samo nalogo: kontrola razpisov za vsa javna naročila. Govor je bil o izzivih, pasteh in rešitvah za naročnike in ponudnike. Laik se naivno vpraša, zakaj nam ne gre, saj smo se o vsem dogovorili v zakonu o javnih naročilih. Toliko bolj, ker so razlage, pojasnila in primeri govorili o eni sami pravi poti.

»Veste, vaša ideja ni slaba, a je v ozadju javnih naročil toliko vplivov in vmešavanja, da afere nikogar več ne čudijo,« smo bili deležni razlage v vrsti za kavo med pavzo.

A vendarle. Že če bi naročniki in ponudniki prebirali primere iz aktualne prakse, kot jih je nizala in razlagala odvetnica Maša Arko, ko je posebej izbrala vpogled v ponudbo in varovanje poslovne skrivnosti. Ko nezadovoljni ponudnik želi vpogled v ponudbo konkurence, a ne izve dovolj zaradi omenjenega varovanja, ki pogosto nima podlage v zakonu. Ob tem veseli, da je odvetnica ugotovila, da je državna revizijska komisija zaostrila prakso.

Iz predavanja Branka Kašnika Najpogostejše napake ponudnikov pri oddaji ponudbe – pogled iz prakse bi lahko nastal zelo dragocen priročnik, ker so le trije osnovni problemi: ponudnik ne zna pripraviti ponudbe, a vseeno pošlje ponudbo; ponudnik zna pripraviti ponudbo, a pomotoma stori napako; in ponudnik stori napako, ker ne pozna detajlnih pravil.

Seveda so prišli na vrsto tudi razvpiti podizvajalci, saj je Maja Prebil govorila o tem, kako pravilno pripraviti ponudbo s podizvajalci in na kaj paziti pri nastopanju z njimi. Ko jo človek posluša, sploh pa ko navaja konkretne primere, si ne more kaj, da ne bi pomislil, da gre pri mnogih problemih s podizvajalci tudi za ribarjenje v kalnem – na strani ponudnikov.

Z naštevanjem treh odvetnikov, ki bi jih zaradi njihove strokovnosti zaposlili v posebni instituciji, smo nehote storili krivico strokovnjakom, ki smo jih ravno tako poslušali in prav tako zaslužijo posebno pozornost. Kot Milena Basta Trtnik iz Bonoruma, ki je predstavila postopke javnega naročanja v luči sprememb, ki jih prinašajo aktualne odločitve državne revizijske komisije. Vsiljuje se vprašanje, komu je namenjena bogata knjižnica odločitev omenjene komisije? Tistim, ki objavljajo javne razpise, in ponudnikom, ki se odzivajo na nje, bi rešitve iz omenjene knjižnice pomagale, da se tudi njihov primer ne znajde tam. Še zlasti se je posvetila odgovoru na že omenjeno vprašanje: ali zadošča, da ponudnik označi podatke kot poslovno skrivnost? Ne, je dejala in podrobno razložila.

Pod odmevih prisotnih sodeč je vmes prišla prav tudi tema, s katero je postregel Tax-Fin-Lex ‒ Tjaša Kohek je predstavila TFL AI, pravno umetno inteligenco na portalu TFL. Ko smo že pri umetni inteligenci, gre posebej omeniti, da je že omenjena odvetnica Cukrov požela pozornost že zaradi tega: »Umetno inteligenco vsi uporabljamo, tako ali drugače. Le da jo uporabljamo v sivi coni, brez jasnih pravil.« Zato se je zavzela, da bi umetna inteligenca našla svoje mesto tudi pri pripravljalcih javnih naročil. Ob tem je naštela veliko tujih primerov uporabe umetne inteligence pri pripravi javnih naročil. V ZDA, Estoniji, Singapurju, Združenih arabskih emiratih, Južni Koreji pa že imajo sisteme za ocenjevanje ponudb. Težko bi našteli vse primere, kjer bi po njeni oceni lahko pri nas uvajali umetno inteligenco, a naj omenimo le dva. Pri določanju predmeta javnega naročila in pri njegovih tehničnih lastnosti. Ali pri določitvi vrednosti javnega naročila s primerjavo minulih podobnih naročil.

Odvetnik Marko Majstorović iz odvetniške družbe Prebil & Majstorović je poskrbel za podrobnost v slogu: saj ni res, pa je. Med naročnikom in ponudnikom je naletel na določilo: »Naročnik in izvajalec imata pravico predčasno odstopiti od pogodbe brez razloga. Odstop od pogodbe se najavi pisno s priporočeno pošto s povratnico. Odstop je mogoč po preteku 60 dni od prejema obvestila o odstopu od pogodbe.« Neverjetno, a se zgodi tudi to.

Odvetnik Majstorović pa je ‒ in ne brez kančka namiga ‒ opozoril na še nekaj, ko je govoril o uveljavitvi pogodbene kazni. Kaj če naročnik ne uveljavi te pravice, čeprav je očitno, da je do zamude recimo prišlo izključno po krivdi izvajalca? »Gre za neskrbno ravnanje naročnika, saj pogodbeno kazen mora in ne le sme zahtevati.«

Konferenca se je končala z Maticem Kuharjem iz odvetniške družbe Ilić & partnerji, ki je skušal razrešiti nekatere dileme o tem, kako ravnati ob nepredvidenih okoliščinah. Kdaj so spremembe dopustne? In nasvet? Več pozornosti v fazi razpisa (priprava osnutka pogodbe – vnaprej določene spremembe), več posluha v fazi izvajanja pogodb, dobra utemeljitev razlogov za spremembe. Zakaj pa se najpogosteje zaplete? Pomanjkanje volje strank, nezaupanje, že obstoječi spor in preslaba obrazložitev predloga.

Več fotografij si lahko ogledate na našem Facebook profilu!