TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-69/2011/38 (1312-09) z dne 25. 7.2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Argumentacija toženke, da organ lahko preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite samo v okviru tistih razlogov, na podlagi katerih je bila izdana pozitivna odločba o subsidiarni zaščiti, nima opore v jezikovni razlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ.

Nezakonitost izpodbijanega akta je v kršitvi pravice tožnika do obrambe oziroma dobrega upravljanja iz 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Gre za pravico stranke v upravnem postopku, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene, in ki se na drugi strani kaže kot obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži, tako da ustrezno upošteva pripombe stranke, pri tem pa skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente obravnavane zadeve, kar se mora odražati v dovolj specifični in natančni obrazložitvi upravnega akta. Toženka dejstev, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika pred izdajo izpodbijanega akta, ni upoštevala na način, kot to zahtevajo določila ZMZ, ZUP in Listine EU o temeljnih pravicah. Informacije o stanju v izvorni državi, kadar iz objektivnih razlogov ni na voljo konkretnih dokazov za preganjanje, so namreč ključen instrument za kolikor toliko objektivno in pravilno odločanje o mednarodni zaščiti. Pri tem v konkretnem primeru ni sporno vprašanje, ali je v Afganistanu stanje mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ali ne, ampak je sporno, ali je stopnja nediskriminatornega nasilja (povzročena s spopadi) tolikšna, da bi gola navzočnost tožnika kot posledica njegove vrnitve v izvorno državo pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost.