TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba upnika A. se zavrže.

II. Pritožbi upnikov S. in B. se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Glede pravočasnosti vložitve pritožb je pri tem potrebno upoštevati, da sta pritožnika ravnala v skladu s pravnim poukom iz izpodbijanega sklepa in sta se posledično zanesla na to, da pritožbeni rok v tej zadevi ni začel teči pred 1. 2. 2021. V takšnem primeru je ustaljeno stališče sodne prakse, da pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Takšnemu stališču sodne prakse je pritrdila tudi pravna teorija.

Možnost in višina poplačila iz kupnine, ki bo prejeta, ko se bo nepremičnina prodala v stečajnem postopku, pa je bodoče negotovo dejstvo, zato na pravico upnika do pritožbe tudi ne more vplivati.

Če bi upravitelj s prodajo dolžnikovega premoženja odlagal za čas, ko (in če) bi pridobil še drugo premoženje, bi deloval v nasprotju z navedenim načelom. Zatrjevanje, da bi se s tem, da se čaka s prodajo nepremičnine na čas, ko bi stečajni dolžnik postal lastnik še preostalega idealnega dela sporne nepremičnine oziroma ta idealni delež pridobi v stečajno maso, zagotovilo najugodnejše pogoje glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, je neutemeljeno. Čakanje s prodajo premoženja zaradi nekega bodočega, še povsem negotovega dejstva, bi bilo v nasprotju s prav tistimi načeli, na katere se sklicujeta pritožbi.

Namen vodenja stečajnih postopkov je v uresničitvi interesov upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu, kot drugi upniki, ki imajo istovrstno terjatev, zato se mora v stečajnem postopku pravne osebe vse premoženje stečajnega dolžnika unovčiti, iz denarja, ki se ga doseže s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, pa nato poplačati upnike z istovrstnimi terjatvami v enakem deležu. Če so torej izpolnjeni pogoji za prodajo premoženja, je premoženje potrebno prodati, oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem pa je mogoča le za eno leto, kar prodaje ne sme zavleči.

Sodna praksa je sicer res že zavzela stališče, da je potrebno določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP v zvezi z določili 299. člena ZFPPIPP v zvezi s pravočasnostjo prijave izločitvene pravice, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te pravice, smiselno razlagati tako, da se kot pravočasna prijava, ki pomeni oviro za prodajo premoženja, šteje prijava izločitvene pravice pred začetkom prodaje, natančneje pred pravnomočnostjo sklepa o prodaji, saj izločitvena pravica preneha šele s prodajo premoženja. Vendar v obravnavanem primeru, ko se izločitveni upnik zoper sklep o prodaji ni pritožil, s tem njegove prijave izločitvene pravice ni mogoče šteti za pravočasne niti v smislu zgoraj navedene sodne prakse. Okoliščine obravnavanega primera so namreč drugačne od tistih, v katerih se je odločalo v citiranih primerih.