TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Med postopkom pred Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem je bilo ves čas spoštovano načelo kontradiktornosti, saj je bila odločba o začetku postopka vročena tožnici, slednja pa je bila tudi pozvana, da se izjavi o razlogih za začetek postopka. Na ta način je tožnica imela možnost, da se izjavi o razlogih za začetek postopka ter da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi.

Neizvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožnice do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni, ali je izvedba ustne obravnave potrebna. Kar pomeni, da bi bilo potrebno v primeru zatrjevane procesne kršitve konkretizirano navesti, zakaj bi neizvedba ustne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, česar pa tožnica ni storila.

V pravni položaj subjekta nadzora se poseže šele z odločbo o izreku opomina. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina (138. člen ZRev-2). Podatke lahko pridobi s strani Slovenskega inštituta za revizijo, ki opravlja določene naloge nadzora po zakonu, lahko pa tudi iz drugih virov. Ali bo razpoložljive informacije upoštevala in na njihovi podlagi začela postopek, je stvar njene lastne presoje. Pri tem ni vezana na morebitno mnenje Inštituta niti na pripombe, ki jih je v postopku pred Inštitutom podal subjekt nadzora, zato se do njih tudi ni dolžna opredeljevati niti se nanje in morebitne nepravilnosti v postopku pred Inštitutom ne more sklicevati subjekt nadzora. Šele v postopku za izrek opomina se bo namreč izkazalo, ali so dejstva, navedena v odločbi o začetku postopka, resnična in ali so takšna, da dajejo podlago za izdajo odločbe.

Iz navedenih dokazil ne izhaja, na kakšen način je tožnica kot pooblaščena revizorka preverila spoštovanje SRS 3.25 oziroma MRS 39.59 s strani poslovodstva družbe B. ter kakšne so usmeritve glede vrednotenja kratkoročnih finančnih naložb, razvidna pa tudi ni njena presoja glede ustreznosti vrednotenja posojil v danih okoliščinah, zlasti glede na javno dostopne podatke o plačilni nesposobnosti družb in kreditno tveganje, ki je prisotno v tej zvezi. Toženka je zato pravilno ocenila, da dana zavarovanja in pojasnilo poslovodstva niso dovolj za oceno, da popravek finančnih naložb ni potreben ter posledično ugotovila, da predloženi revizijski dokazi v smislu MSR 200 niso zadostni in ustrezni.