TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 108,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2020 dalje zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka je treba ugotoviti, kakšne pogoje glede vračil DDV določa pravo relevantnih držav članic EU.

Iz predpisov relevantnih držav članic izhaja, da so vse zadevne države članice (z izjemo Češke), določilo 17. člena Direktive 2008/9 implementirale tako, da so določile minimalne zneske nad katerimi lahko pravne osebe s sedežem v drugi državi članici zahtevajo vračilo DDV, in sicer v višini najmanj 400,00 EUR (oziroma v protivrednosti v domači valuti posamezne države članice) za zahtevke, ki se nanašajo na obdobje krajše od koledarskega leta in ne krajše od treh mesecev ter na najmanj 50,00 EUR (oziroma v protivednosti v domači valuti posamezne države članice) za zahtevke, ki se nanašajo na obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta.

Tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki je nastala zaradi napak tožene stranke pri izpolnjevanju zahtevkov za vračilo DDV iz Švedske v višini 44,32 EUR, Nizozemske v višini 41,83 EUR in Velike Britanije v višini 22,80 EUR (skupaj 108,95 EUR) ni utemeljen, saj zahtevki za vračilo DDV iz teh držav, ki se nanašajo na obdobje koledarskega leta ali na preostanek koledarskega leta ne smejo biti nižji od 50,00 EUR oziroma od ustrezne protivrednosti tega zneska v domači valuti države članice. Za zahtevke iz navedenih treh držav članic EU (Švedska, Nizozemska in Velika Britanija) tako ni podana vzročna zveza med napako in nastalo škodo.