TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 10. 2015 do 7. 5. 2018.

II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 19.331,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.569.52 EUR v času od 27. 10. 2010 do 7. 5. 2018, od zneska 3.581,41 EUR v času od 31. 5. 2011 do 7. 5. 2018, od zneska 3.592,62 EUR v času od 1. 8. 2012 do 7. 5. 2018 in od zneska 3.588,05 EUR v času od 29. 4. 2013 do 7. 5. 2018;

III. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 21.997,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2015 do plačila, se zavrne.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.810,98 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 4.764,88 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožbeno sodišče je po vpogledu v izvensodne poravnave ugotovilo, da se poravnave po vsebini nanašajo na škodo, ki je tožniku nastala do konca leta 2012. Iz zapisa „škoda“ v poravnavah ne izhaja, da se plačilo nanaša le in zgolj na škodo iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi vsebine poravnav zaključilo, da tožnik ni izkazal, da se plačani zneski nanašajo izključno na plačilo škode iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Sama vsebina regresnih zahtevkov, v katerih je tožnik od zavarovalnice zahteval izplačilo škode iz tega naslova, pa ni odločilna za presojo vsebine sklenjenih poravnav. Za presojo, kaj je bilo na podlagi sodnih poravnav tožniku izplačano, je odločilna vsebina poravnave. Iz nje pa jasno izhaja, da plačani zneski zajemajo škodo, nastalo do 31. 12. 2012. V ta okvir pa po presoji pritožbenega sodišča sodi tudi škoda, ki je tožniku nastala zaradi izgube prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker besedilo poravnav ne omogoča zaključka, da se po poravnavah plačani zneski nanašajo le na plačilo škode iz naslova družinskih pokojnin, je pobotni ugovor toženca utemeljen.

Terjatvi tožnika in toženca sodišče pobota do vzajemne višine terjatev. Po izrecni zahtevi tretjega odstavka 324. člena ZPP in tretjega odstavka 319. člena istega zakona mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, takšna odločba pa postane pravnomočna. O ugovoru pobota je mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi v času odločanja sodišča še obstajata – ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe – to pa je trenutek zadnje glavne obravnave. Trenutek, ko se terjatvi pobotata, je trenutek, ko sodišče odloči o obstoju pobotne terjatve, to pa je dan izdaje sodbe. Sodna odločba, v kateri sodišče odloči tudi o ugovoru pobota in sodno pobota medsebojni terjatvi pravdnih strank, lahko učinkuje le za naprej, zato se pobot opravi na dan zaključka glavne obravnave. Zaključek glavne obravnave pa je dan izdaje izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje