TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206354/2012 z dne 27. 12. 2012 v 1. točki izreka delno razveljavi (še) za znesek 102,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v 3. točki izreka pa se omenjeni sklep razveljavi za izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila;

- v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 30,99 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 8 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (tj. v preostalem delu I. točke izreka sodbe, ki obsega glavnico 111,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila) pa se pritožba tožne stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v tem obsegu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V primerih, ko upravnik dobaviteljem izpolni obveznosti iz naslova obratovalnih stroškov, gre za zakonito subrogacijo, na podlagi katere je dobaviteljeva terjatev prešla na upravnika.

Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč lahko zahtevek naperi zgolj zoper etažne lastnike, ki so nosilci pravic in obveznosti iz tega razmerja. Vendar je upnik (dobavitelj) dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, in sicer celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami že na podlagi zakona, kadar takšnega pravnega interesa nima, pa ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi.

Ne samo, da s plačilom obratovalnih stroškov na upravnika preide dobaviteljeva terjatev, temveč preide tudi že s pretečenim časom, potrebnim za zastaranje. Pravno pomembno je zato tudi, kdaj je začel teči zastaralni rok za terjatve dobaviteljev.

Ugovor zastaranja je materialnopravne narave. Presoja utemeljenosti tega ugovora je povezana z dejanskimi trditvami, pri čemer je tožena stranka dolžna navesti dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, ter ponuditi dokaze, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme.