TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 61. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 69/98) ni v neskladju z Ustavo.

Splošni kriterij za razmejitev uporabe stare in nove zakonske ureditve je dejansko prenehanje delovnega razmerja in na tej podlagi uveljavitev pravic iz naslova brezposelnosti. Le za starejše delavce Zakon to razmejitev veže na trenutek dokončnosti sklepa o prenehanju. S tem jih dejansko postavlja v navidez privilegiran položaj. Vendar za drugačno obravnavanje teh delavcev obstajajo stvarni, razumni razlogi. Po Zakonu o delovnih razmerjih lahko starejšim delavcem kot tehnološkim presežkom delovno razmerje preneha le pod določenimi pogoji. Eden od njih je tudi zagotovitev prejemanja denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev. Če bi tudi za njih veljalo splošno pravilo, da jih zadene spremenjena ureditev, bi odpadel tudi pogoj za prenehanje: po novih pogojih jim ne bi bilo več zagotovljeno denarno nadomestilo za brezposelnost do upokojitve. V takem primeru jim delovno razmerje sploh ne bi smelo prenehati. Posebna in drugačna ureditev kot za druge presežne delavce je torej v razumni povezavi z zakonsko ureditvijo presežnih delavcev, med katerimi so nekateri še posebej varovani. Zato v tem primeru ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom. Pritožniki ob uveljavitvi novele zakona še niso pridobili nobenih pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Je pa res, da so ob odločitvi o prenehanju delovnega razmerja z določeno gotovostjo lahko računali na obseg teh pravic, kot ga je zagotavljal takrat veljavni Zakon. Zato gre v takem primeru za poseg v pričakovane pravice in s tem za poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Vendar je po presoji Ustavnega sodišča tak poseg dopusten in tudi ni prekomeren.