TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se v drugi in tretji alineji I. točke, v II. točki v delu, ki se nanaša na pritožbo tožene stranke, in v III. točki izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

V nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava in prava nasploh (predvsem načela pravne varnosti) bi bilo, če bi zavarovalnicam nalagali obveznosti, ki sploh niso bile dogovorjene. Temeljno pravno načelo namreč je, da pogodbe vežejo in jih je treba izpolnjevati tako, kot so bile v okviru svobodne pogodbene volje in v mejah zavezujočih predpisov dogovorjene (pacta sunt servanda). V obravnavanem primeru je bila dogovorjena z zakonom skladna zneskovna meja, do katere toženka odgovarja za plačilo.

Nižji sodišči sta izhajali z dveh napačnih materialnopravnih stališč: da se dogovorjena zavarovalna vsota revalorizira in da mora ta v vsakem primeru zadoščati za poplačilo škode, razen povsem izjemnih škod. Takšna razlaga je v nasprotju z jasnim določilom 19. člena ZOZP, ki omejuje obveznost zavarovalnice na dogovorjeni znesek, s čimer njegov pomen izvotli.

Omejitev obveznosti tožene zavarovalnice se mora, če tožena stranka poda ustrezen ugovor, v vsakem primeru izraziti tudi v izreku sodne odločbe. Če sodišče ugotovi, da se je zavarovalna vsota že izčrpala, mora tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru, torej če zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, mora ob izreku obveznosti plačila rente to obveznost omejiti največ na znesek, na katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi.