TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se v izpodbijanem delu glede 1. in 3. točke izreka sodbe zavrne in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je pri upoštevalo tudi to, da je bil rok za izpolnitev obveznosti po prisilni poravnavi eno leto in da tožeča stranka v času sklenitve pogodbe o svetovanju in v času plačila spornega zneska še ni imela pokritih svojih obveznosti po sklenjeni prisilni poravnavi in da je tožeča stranka imela finančne težave pri izpolnjevanju teh obveznosti ter da so zato bile storitve tožene stranke nujno potrebne, saj je ugotovilo, da se posel po pogodbi nanaša na finančno in poslovno konsolidacijo tožeče stranke in da je bila tožena stranka angažirana zaradi pridobivanja sredstev s strani bank, vse po potrditvi prisilne poravnave.

Teh bistvenih okoliščin ni mogoče prevesti v pravnem smislu na način, da bi se sicer že 27. 2. 2009 pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave “prelevil” v nepravnomočnega in bi postal pravnomočen šele z realizacijo poplačil po potrjeni prisilni poravnavi.

Realizacija potrjene prisilne poravnave sledi pravnomočnosti sklepa o njeni potrditvi in realizacija ne more vplivati na pravnomočnost sklepa.

Drugačna razlaga ni možna, ker bi potem sodišča vselej arbitrarno presojala izvzetost iz izpodbojnosti in je prav v izogib arbitrarnosti potrebno dosledno upoštevati zakonsko ureditev. Drugače povedano, dejanje, opravljeno v fazi insolventnosti, četudi gre za posle, nujne za redno poslovanje družbe, ni izvzeto iz izpodbojnosti, če ni opravljeno v zvezi s postopkom prisilne poravnave kot enega od insolvenčnih postopkov.