TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Okoliščina, da je predsednica senata zavrnila priznanje krivde obtoženega G. G., ne more predstavljati razloga, da bi morala biti ista sodnica na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP izločena iz sojenja v tej zadevi. Obtoženi G. G. je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2018 navajal, da krivdo prizna, da pa "o tem, kar se mu očita, ne ve nič in da s tem ni imel nič". Višje sodišče ugotavlja, da takšne izjave ni mogoče obravnavati kot priznanje krivde, četudi je res predsednica senata sprejela sklep, da priznanja krivde obtoženega G. G. ne sprejme. Priznanje krivde ne more biti nekaj, o čemer obtoženec ne ve nič ali nekaj, s čimer ni imel nič, saj institut priznanja krivde pomeni, da obtoženec prizna krivdo po obtožnem aktu, torej v okviru očitka dejanskega stanja, kot je opisan v obtožnem aktu.

Nikakršnih razlogov ni, da bi ta hišna preiskava ne bila izvedena zakonito, saj je bila hišna preiskava pri obtoženki dne 23. 8. 2016 opravljena na podlagi pisne odredbe sodišča prve stopnje (215. člen ZKP), navzoče so bile osebe, ki morajo (in smejo) biti navzoče pri hišni preiskavi (216. člen ZKP), posledično temu pa ni nikakršnih pomislekov, da sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi tako opravljene hišne preiskave, ne bi moglo uporabiti in nanje opreti svoje sodbe.