TFL Vsebine / Pravna mnenja

Podana je kršitev prepovedi reformationis in peius, če sodišče po
razveljavitvi sodbe, s katero je bila obtožencu izrečena pogojna
obsodba, proti kateri se je pritožil le obtoženec, v novem sojenju,
ko sodi obtožencu za to dejanje in še za nova dejanja v steku, določi
namesto pogojne obsodbe zaporno kazen tudi za to dejanje.

Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sodbe, s katero je bila
obtožencu izrečena pogojna obsodba, proti kateri se je pritožil
zagovornik, odločilo, da se izvede enoten postopek za to kaznivo
dejanje in novi kaznivi dejanji. V novem sojenju je obtožencu
določilo namesto pogojne obsodbe kazen zapora tudi za to dejanje.
Sodišče druge stopnje je predlagalo sprejem načelnega pravnega
mnenja, da ni prekršeno načelo reformationis in peius iz 378. člena
ZKP, če sodišče prve stopnje po razveljavitvi sodbe, s katero je bila
obtožencu izrečena pogojna obsodba, proti kateri se je pritožil samo
obtoženec, ko mu sodi za to dejanje in še nova istovrstna kazniva
dejanja v steku, določi namesto pogojne obsodbe zaporno kazen tudi za
to dejanje.
Opredelitev prepovedi v 378. členu ZKP, da se sodba, zoper katero je
podana samo pritožba v obtoženčevo korist, ne sme spremeniti v
njegovo škodo, glede pravne ocene dejanja in kazenske sankcije ne
predpostavlja samo poslabšanje obtoženčevega položaja zaradi uporabe
materialnih določb, temveč tudi uporabe tistih procesnopravnih
določb, ki imajo za posledico tako poslabšanje obtoženčevega
položaja. To je razumljivo, saj določbe procesnega prava niso same
sebi namen, temveč so le sredstvo, ki naj zagotovi uporabo določb
materialnega prava. Zato je treba pri presoji, ali je podana kršitev
reformationis in peius ocenjevati ne samo uporabo materialnih določb,
temveč tudi procesnopravnih določb.
Po določbi 7. odstavka 32. člena ZKP se lahko izvede enoten postopek
in izda ena sama sodba, če pred istim sodiščem tečejo ločeno postopki
zoper isto osebo za več kaznivih dejanj. Nobenega dvoma torej ni, da
združitev postopka po tej določbi ZKP ni obvezna in da torej sodišče
v primeru subjektivne koneksitete lahko izvede enoten postopek in
izda eno sodbo. Izvedbo enotnega kazenskega postopka bi sicer
opravičeval vidik tako imenovane procesne ekonomije. Vendar je
obravnavani primer tak, da mu združitev postopka nasprotuje.
Obtožencu namreč po določbah 3. točke 1. odstavka 48. člena in 5.
odstavka 53. člena KZ SFRJ ni mogoče z eno sodbo izreči pogojne
obsodbe za eno dejanje in kazni za drugo dejanje. To ni mogoče zaradi
narave pogojne obsodbe. Poleg tega pa tudi preklic pogojne obsodbe v
združenem novem postopku ne more priti v poštev, ker prejšnja pogojna
obsodba še ni bila pravnomočna. Zato sodišče ne bi smelo izvesti
enotnega postopka, temveč ločena postopka in v prvem primeru izreči
pogojno obsodbo, v drugem primeru pa kazen.