na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
VSRS Sodba I Up 10/2018 - mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - tožba po 4. členu ZUS-1 - subsidiarno sodno varstvo zaradi posega v človekove p...
SODIŠČE
Vrhovno sodišče
ODDELEK
Upravni oddelek
DATUM ODLOČBE
4.4.2018
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSRS Sodba I Up 10/2018
INTERNA OZNAKA
VS00011314
SENAT, SODNIK
Peter Golob (preds.), dr. Erik Kerševan (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
INSTITUT VSRS
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - tožba po 4. členu ZUS-1 - subsidiarno sodno varstvo zaradi posega v človekove pravice - tožena stranka v upravnem sporu - načelo primarnosti prava eu - skladnost zakonskih določb s pravom EU - neuporaba neskladnega nacionalnega pravila - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - človekovo dostojanstvo - pravice prosilcev za mednarodno zaščito - prenehanje pravic prosilcev - dejanska predaja prosilca odgovorni državi
PODROČJE VSRS
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
IZREK
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep (pravilno sodba) potrdi.
JEDRO
Tožbena navedba spornih dejanj organov, ki naj bi posegla v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov), je nujna za opredelitev predmeta tovrstnega upravnega spora, o katerem bo tekel sodni postopek.
Vrhovno sodišče poudarja, da so v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave ter 4. členu ZUS-1 varovane tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Listina in ki v Republiki Sloveniji veljajo skladno s pravom Evropske unije (3.a ter 15. člen Ustave). Zato tudi ni treba ne pri tožbenem zahtevku ne v sodbi uveljavljati oziroma ugotavljati tudi hkratne kršitve temu vsebinsko enake oziroma sorodne določbe Ustave, saj to lahko vodi tudi do napačne razmejitve med veljavnostjo norm Ustave in Listine.
Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III torej ne pomeni "dokončne odločitve" o prošnji za mednarodno zaščito v smislu 2. (b) člena Recepcijske direktive in 2. (c) člena Uredbe Dublin III in posledično tudi zaradi njega ne smejo nastati posledice, ki pomenijo prenehanje pravic, ki izvirajo iz Recepcijske direktive. Drugačna razlaga lahko privede tudi do situacije, ki pomeni kršitev 1. člena Listine.
Če pa zakona ni mogoče razlagati tako, da je skladen s pravom Evropske unije, potem je ob neskladju med zakonsko določbo in pravom Evropske unije, skladno z načelom primarnosti prava Evropske unije treba uporabiti pravo Evropske unije.
Če je bilo odločeno o tem, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilca za mednarodno zaščito zaradi njegove predaje drugi državi članici, lahko torej pravice prosilca prenehajo šele z dejansko predajo prosilca drugi državi (SEU v zadevi Cimade, zgoraj) in drugega odstavka 78. člena ZMZ-1 glede prenehanja pravic z izvršljivostjo te odločitve o predaji ni dopustno uporabiti. Zgolj tak način uporabe določbe drugega odstavka 78. člena ZMZ-1 je skladen z določbami Recepcijske direktive, Uredbe Dublin III in 1. členom Listine, ki zagotavlja spoštovanje in varovanje pravice posameznika do človekovega dostojanstva. Tako določena obveznost neuporabe drugega odstavka 78. člena ZMZ-1 v navedenih primerih pa velja tudi za vse nadaljnje postopke odločanja organov tožene stranke, ne da bi bi moralo o tem ponovno odločati sodišče v upravnem sporu.
Vrhovno sodišče poudarja, da so v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave ter 4. členu ZUS-1 varovane tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Listina in ki v Republiki Sloveniji veljajo skladno s pravom Evropske unije (3.a ter 15. člen Ustave). Zato tudi ni treba ne pri tožbenem zahtevku ne v sodbi uveljavljati oziroma ugotavljati tudi hkratne kršitve temu vsebinsko enake oziroma sorodne določbe Ustave, saj to lahko vodi tudi do napačne razmejitve med veljavnostjo norm Ustave in Listine.
Sklep o predaji iz 26. člena Uredbe Dublin III torej ne pomeni "dokončne odločitve" o prošnji za mednarodno zaščito v smislu 2. (b) člena Recepcijske direktive in 2. (c) člena Uredbe Dublin III in posledično tudi zaradi njega ne smejo nastati posledice, ki pomenijo prenehanje pravic, ki izvirajo iz Recepcijske direktive. Drugačna razlaga lahko privede tudi do situacije, ki pomeni kršitev 1. člena Listine.
Če pa zakona ni mogoče razlagati tako, da je skladen s pravom Evropske unije, potem je ob neskladju med zakonsko določbo in pravom Evropske unije, skladno z načelom primarnosti prava Evropske unije treba uporabiti pravo Evropske unije.
Če je bilo odločeno o tem, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilca za mednarodno zaščito zaradi njegove predaje drugi državi članici, lahko torej pravice prosilca prenehajo šele z dejansko predajo prosilca drugi državi (SEU v zadevi Cimade, zgoraj) in drugega odstavka 78. člena ZMZ-1 glede prenehanja pravic z izvršljivostjo te odločitve o predaji ni dopustno uporabiti. Zgolj tak način uporabe določbe drugega odstavka 78. člena ZMZ-1 je skladen z določbami Recepcijske direktive, Uredbe Dublin III in 1. členom Listine, ki zagotavlja spoštovanje in varovanje pravice posameznika do človekovega dostojanstva. Tako določena obveznost neuporabe drugega odstavka 78. člena ZMZ-1 v navedenih primerih pa velja tudi za vse nadaljnje postopke odločanja organov tožene stranke, ne da bi bi moralo o tem ponovno odločati sodišče v upravnem sporu.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.