TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi (le) davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Dejstva, na katerih ocena temelji, pa mora davčni organ ravno tako izkazati na ravni gotovosti, pri tem je skladno z načelom materialne resnice zavezan ugotavljati tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna. Razlog postavljenega dokaznega standarda verjetnosti je v tem, da davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Zaradi pomanjkanja podatkov o izvoru premoženja točna določitev neupravičenega prirasta premoženja ni mogoča. Za dejstva, s katerimi zavezanec v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazuje, da je davčna osnova nižja (npr. da prirast premoženja temelji na preteklih prihrankih), pa je logično, da za njihovo izkazanost velja dokazni standard gotovosti. Zavezanec je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, in dokazi zanje, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.