TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se drugi odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 212/2020-11 z dne 17. 12. 2020, se v prvem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se tožba zavrne, v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.306,62 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.

V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.

Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).