TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni:

- v 1. - 9. alineji ter 14. alineji I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne;

- v VI. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki zviša na znesek 5.653,97 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (alineje 15 - 25 I. točke izreka, točke II., III. in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 1.162,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je provizijski sistem obračunavanja plač zakonit in pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, nima. S povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nezakonitosti odločitve sodišča ter o tem, da pravne veljavnosti in uporabe provizijskega sistema ne določa noben materialni predpis, tožnik zato ne more uspeti niti omajati razlogov sodišča za odločitev o tem, da je bil pri toženi stranki zakonito vzpostavljen in je tudi zanj veljal provizijski sistem obračunavanja plače. V tem sistemu pa samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti minimum pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Zakon ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov, zato je v provizijski sistem vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, pa tudi stroški in druga plačila. Določanje plače na podlagi provizije je dovoljeno tudi v Kolektivni pogodbi dejavnosti zavarovalstva, veljavni v vtoževanem obdobju (7. odstavek 29. člena).