TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 379/98 z dne 3. 3. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 103/98 z dne 9. 4. 1998 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 90/96 z dne 12. 5. 1997 se ne sprejme.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve temeljnih pravic in svoboščin. Ker je postopek pred sodiščem končan, zato tudi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave) ne more več biti in ga ni več mogoče preprečevati. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi ji bila z morebitno kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeta stranka zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem. Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načela pravne države ne prihaja v poštev.