TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede prvega toženca razveljavi v točki II./2. izreka za 127.200,28 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva do peta alineja) in v III. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede prvega toženca 1. točka, preostali del 2. točke in 3. točka II. dela izreka, glede druge toženke pa v celoti) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče pri odločanju ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo namesto pravil gospodarskih družb o tihi družbi uporabiti določbe o družbeni pogodbi (990. člen OZ).

Če tožnik trdi, da sta bila s tožencem družbenika in je treba njuno pogodbeno razmerje presojati v okviru družbene pogodbe, so sredstva, ki jih je tožnik v vložil v skupni namen, sredstva, vložena v družbo in so premoženje družbe. Prenos premoženja torej ni bil brez podlage. Tudi ni ta kasneje odpadla, pač pa je družba prenehala.

Zatrjevano škodno ravnanje (neizplačevanje dobička) ni enkratno in zaključeno ali pa trajajoče, trajno, temveč gre glede na navedbe tožnika za sicer kontinuirano, a večkratno (vsakokratno) škodno ravnanje. Neizplačevanje dobička tudi ni gotovo dejstvo, saj ni nujno, da ga poslovni subjekt v določenem časovnem obdobju sploh ustvari. Zastaranje je zato treba presojati za vsako terjatev (neizplačan dobiček iz dogovorjenega časovnega obdobja) posebej.