TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-1338/2016/47 (1312-09) z dne 28. 6. 2019 odpravi ter se prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilca A.A., roj. ... 1990 v kraju B., Turčija, državljana Turčije, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 28. 6. 2019.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Pri dokumentu z dne 2. 7. 2019 gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2019. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Ker je tožnik konkretno navajal novo dejstvo in ga izkazoval s predloženo listino, bi tožena stranka, da bi uspela, temu morala konkretizirano nasprotovati, kar pa ni storila.

Glede na navedene informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da je tožnik lahko brez težav zapustil državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožniku v Turčiji ni grozilo in mu v prihodnosti ne bi grozilo preganjanje. Tožnik ima po presoji sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer zaradi svojega političnega prepričanja, kot pripadnik Gülen gibanja, ker obstaja velika verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo zgolj zaradi tega podvržen kazenskim postopkom. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-1.

Na podlagi informacij o izvorni državi sodišče sklepa, da ob povsem realni možnosti, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo pridržan in zaslišan, obstaja tudi dovolj resna nevarnost, da bo tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave in tožnika ni zaslišala, ker je ob upoštevanju stališč SEU, izraženih v sodbah C-348/16, Sacko in C-556/17, Torubarov, ob presoji vseh pravnih in dejanskih elementov, zgolj na podlagi podatkov iz spisa, lahko ugotovilo, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera tožniku priznati mednarodno zaščito iz razloga, kot ga je navedel v svoji prošnji.