TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I. in III. razveljavi v celoti, v točki II. pa v delu, ki se nanaša na plačilo 899,95 EUR s pripadki in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem delu v ponovno odločanje, v preostalem delu točke II. (t.j. za plačilo 35.000,00 EUR) pa se izpodbijana sodba razveljavi in nasprotna tožba v tem delu zavrže.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Litispendenco ustvarja tudi uveljavljanje ugovora pobotanja v pravdi po 3. odstavku 319. člena ZPP. Kriteriji za dopustnost nasprotne tožbe in uveljavljanje procesnega pobota se prekrivajo, saj ZPP izrecno določa, da je nasprotna tožba dopustna, če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata (2. točka 1. odstavka 183. člena ZPP). V skladu s sodno prakso se šteje, da nasprotna tožba in procesni pobotni ugovor predstavljata uveljavljanje istega zahtevka na dva procesna načina. Toženec je v odgovoru na tožbo najprej uveljavljal pobotni ugovor, s katerim je uveljavljal v pobot svojo terjatev v višini 35.000,00 EUR, v nadaljevanju pa vložil še nasprotno tožbo, v kateri je uveljavljal nekoliko višjo terjatev v višini 35.899,95 EUR s pripadki, zato je nasprotna tožba v delu, ki se nanaša na zahtevek toženca v višini 35.000,00 EUR, zaradi litispendence nedopustna.

103. člen OZ, ki določa, da ima če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, druga stranka možnost zahtevati izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopiti od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Te določbe OZ sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno in v zvezi s samo podlago tega zahtevka toženca dejanskega stanja tudi ni ugotovilo popolno. Odškodninsko odgovorna je lahko glede na to zakonsko določilo namreč samo tista pogodbena stranka, ki ni izpolnila svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe.

Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta se s prodajno pogodbo izrecno dogovorili, da se večji del kupnine poplača s pridobitvijo kredita oz. finančnega leasinga in da naj bi bila to tudi edina sprejemljiva opcija plačila kupnine s strani tožeče stranke, kar predstavlja kršitev določila 214. člena ZPP, ta kršitev pa je imela vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, saj sodišče v nadaljevanju zaradi takšnega napačnega sklepanja sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev v zvezi z obstojem takšnega dogovora o načinu plačila kupnine, zato je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.