TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1078/99 z dne 14. 6. 2001 se ne sprejme.

Očitek, da naj bi sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo (tudi če bi bil utemeljen), še ne izkazuje kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Za kršitev te pravice bi lahko šlo, če bi bilo v izpodbijani sodbi zavzeto pravno stališče tako očitno napačno in brez razumne pravne obrazložitve, da bi ga bilo mogoče oceniti za arbitrarno ali samovoljno, česar pa Ustavno sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Stališču Vrhovnega sodišča, da prostovoljna prekinitev izgnanstva pomeni prenehanje statusa izgnanca, namreč ni mogoče odreči razumne presoje. Očitek o odstopu od sodne prakse je mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč iste stopnje. Pritožnik ni izkazal, da je tudi Vrhovno sodišče, ki je na zadnji stopnji odločilo o njegovi zadevi, odločalo drugače. Stališče v izpodbijani sodbi pa je tudi v skladu z enotno in ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča.