TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobudi Ervina Dokiča in politične stranke Krščansko socialna unija - Krščanski socialisti za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa Vlade št. 803-05/98-1 z dne 11. 10. 1998 se zavržeta.

Politična stranka ima le tedaj pravni interes za vložitev pobude za oceno ustavnosti ali zakonitosti predpisa, kadar ta neposredno posega v njene pravice, pravne interese ali pravni položaj kot pravne osebe. Njeni programski, politični interesi, (pravni) interesi posameznih njenih članov ali splošen interes za spoštovanje demokratične ureditve ter ustavnosti in zakonitosti pa politični stranki ne dajejo pravice do pobude za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti. Tudi pravni interes posameznika mora biti neposreden in konkreten. Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga lahko imel kdorkoli, ne zadošča. Pobudnik bi moral izkazati, da izpodbijani predpis neposredno posega v njegove lastne pravice, pravne interese oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovemu predlogu privedla do spremembe njegovega pravnega položaja Ustavno sodišče je pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov slovenskih organov državne oblasti. Ni pa v njegovi pristojnosti niti presoja skladnosti z Ustavo odločitev, ki jih sprejemajo tuje države ali mednarodne organizacije, niti presoja skladnosti teh odločitev z mednarodnimi pogodbami. Za tako presojo so pristojni ustrezni mednarodni organi in tribunali. Odločitev, da se da na razpolago zračni prostor Republike Slovenije za prelete vojaških letal, ki sodelujejo v zračnih operacijah zveze Nato nad območjem ZRJ, ne posega neposredno v pravico državljanov Republike Slovenije do zdravega življenjskega okolja. Ta pravica se zagotavlja v skladu z zakonom. Izpodbijani sklep nalaga pristojnim ministrstvom, da ukrenejo vse potrebno za izvajanje sklepa. Pri sprejemanju teh ukrepov pa so ministrstva dolžna upoštevati tudi predpise o varstvu okolja - torej tudi obveznost, da dovoljeni preleti vojaških letal ne smejo presegati dopustne obremenitve okolja - glede hrupa in drugih posegov v prostor. Izpodbijani sklep temelji na politični odločitvi Vlade, kot pristojnega državnega organa za vodenje zunanje in obrambne politike države. Taka odločitev sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa bi ta odločitev - razen odgovora Natu - zahtevala tudi ustrezno normativno ravnanje. Na podlagi veljavne zakonodaje je sicer mogoče dati dovoljenje za prelet nad državnim ozemljem tudi tujim vojaškim letalom. Toda zakonodaja ureja izdajanje dovoljenj za praviloma posamične prelete, predvsem pa prepoveduje prelete oboroženih letal. V primeru preletov letal Nata pa je šlo ravno za prelete takih letal. Takih primerov pa veljavna zakonodaja ne ureja. Zato bi Vlada morala predlagati ali ustrezno dopolnitev veljavne zakonodaje, ali predlagati sprejem posebnega zakona, ali skleniti mednarodno pogodbo, ki bi jo ratificiral Državni zbor. Ravnanje Vlade, ki je Državni zbor le seznanila s svojo odločitvijo, in ravnanje Državnega zbora, ki je informacijo le vzel na znanje, čeprav se je nanašala na odločitev, ki bi jo moral sam sprejeti, na stvari ničesar ne spremeni. Tudi Državni zbor ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost odločati o zadevah, ki spadajo v njegovo pristojnost. Izpodbijani sklep je zato po presoji Ustavnega sodišča akt, ki bi ga bilo glede na vsebino treba sprejeti kot predpis. Ker posega na eni strani v vprašanje državne suverenosti, na drugi strani pa na področje, ki je že urejeno z zakoni, bi moral biti sprejet v obliki zakona, ki bi ga sprejel Državni zbor. Le Državni zbor lahko spreminja in dopolnjuje veljavni zakon, kolikor bi se izkazalo, da obstoječa ureditev ne omogoča zakonite odločitve v neki konkretni dejanski situaciji (neki novi dejanski situaciji, ki je prvotni zakon ni upošteval). Sklep Vlade ne more nadomestiti pomanjkanja zakonske podlage za generalno dovolitev preletov oboroženih vojaških letal čez ozemlje Republike Slovenije. Vendar pa se je izpodbijani sklep uporabljal in je imel tudi dejanske učinke - učinkoval je torej kot predpis. Ustavno sodišče je ugotovilo, da bi izpodbijani sklep moral biti tudi sprejet v obliki predpisa, in to v obliki zakona, ki ga sprejme Državni zbor, kar posledično pomeni, da bi bilo Ustavno sodišče za njegovo presojo pristojno. Ne glede na vse opisane značilnosti izpodbijanega akta pa pobudniku ni mogoče priznati pravnega interesa za vložitev pobude. Narava akta ni takšna, da bi bila v postopku njegovega sprejemanja kršena kakšna pobudnikova pravica. Posledice akta - delni odstop suverenosti nad državnim zračnim prostorom - so sicer takšne, da lahko prizadenejo interes vsakega državljana Slovenije, vendar pa ne gre za pravno varovani položaj posameznika. Za takšen primer pa bi lahko šlo, če bi izpodbijani akt ustvarjal položaj iz 92. člena Ustave, česar pa pobudnik ne zatrjuje, Ustavno sodišče samo pa tudi ni našlo elementov dejanskih stanov, ki jih opisuje navedena ustavna določba. Zato je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tudi pobudo pobudnika zavrglo.