TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija četrtega tožnika in F. F. se zavrže.

II. Revizija prve tožnice in F. F. se zavrže v delu, ki se nanaša na F. F.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo 22.897,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila (to je v delu, ki se nanaša na uporabnino za čas od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011), ter glede stroškov postopka, ki se nanašajo na prvo tožnico, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).

Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (volenti non fit iniuria) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.