TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Pravica stranke, da o njeni zahtevi odloči zakoniti sodnik, ni odvisna od števila njenih zadev, ampak od v naprej določenega postopka dodeljevanja zadev sodnikom, kot ga določata Zakon o sodiščih in Sodni red. Zato vprašanje večkratnega odločanja senata v skoraj identični sestavi ni pomembno pravno vprašanje. Naslednje splošno vprašanje, o tem, kateri predpis mora uporabiti prvostopenjski upravni organ pri svojem odločanju, pa v pravni teoriji in sodni praksi ne vzbuja dvomov ali dilem. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) upravni organ praviloma odloči na podlagi predpisa, veljavnega v času odločanja, razen če zakonski (ali podzakonski) predpis ne določa drugače. Zato tudi to vprašanje za dovoljenost revizije ne zadošča.

Samo navedba splošnih posledic, ki izvirajo iz zakona ali drugega predpisa, na podlagi katerega je izdan upravni akt, brez konkretne navedbe in izkazanosti, zakaj naj bi ta posledica pomenila zelo hudo posledico, ki izvira iz odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.