TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obtoženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba,

da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato da bi drugemu povzročil premoženjsko škodo zlorabil dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem

s tem, da je kot vodilni delavec - Direktor sektorja nabave v družbi B., d. d., ... (v nadaljevanju b., d. d.), po Pogodbi o zaposlitvi z vodilnim delavcem z dne 17. 4. 2008, po kateri je bil dolžan skrbeti za zakonitost delovanja na njegovem področju in delo, ki ga je prevzel po pogodbi, opravljati vestno in pošteno, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, v nasprotju s citirano pogodbo o zaposlitvi, v Zrečah v času od 30. 5. 2011 do 6. 6. 2011 s svojim podpisom potrdil račun družbe C., d. o. o., št. RA 00869-2011 z dne 27. 5. 2011 v znesku 10.554,00 EUR, ki je izkazoval dobavo skladiščnih regalov za EU palete za obrat X ter odpremni nalog št. OD 1267-00002600 z dne 23. 5. 2011 ter s tem odobril plačilo navedenega računa, s čimer vse je prikazoval, da je družba B., d. d., prejela skladiščne regale od družbe C., d. o. o., čeprav je vedel, da ti regali družbi B., d. d., niso bili dobavljeni, zaradi navedenega pa je družba B., d. d., dne 6. 12. 2011 družbi C., d. o. o., plačala prej navedeni račun v višini 10.554,00 EUR za blago, ki ga ni prejela, in je zato v tej višini družbi B., d. d., tudi povzročena premoženjska škoda,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakon o kazenskem postopku obremenjujejo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

III. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovano družbo B., d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Pri presoji zastaralnih rokov je potrebno upoštevati predpise, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem 2. členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Na podlagi navedenega člena je zakon v zvezi s sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. V 3. členu ZZUSUDJZ je zakon določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona je tako tudi v konkretnem primeru podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, ki določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč.