TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I.

1. Pritožbi zoper točki I. in II. izreka se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se ugotovi, da ne obstojijo ločitvene pravice na znamkah „P.“, reg. št. ... in „K., reg. št. ... za terjatve upnikov:

(1) N., mat. št. 000, v višini 1.553.561,97 EUR s pripadki,

(2) A. d. d., Ljubljana, mat. št. 000, v višini 1.849.555,73 EUR s pripadki,

(3) N. d. d., Maribor, mat. št. 000 v višini 1.882.008,38 EUR s pripadki,

(4) U. d. d., Ljubljana, mat. št. 000 v višini 336.580,03 EUR s pripadki,

(5) S. banka, d. d., Ljubljana, mat. št. 000, v višini 836.172,90 EUR s pripadki,

(6) H. d. d., Ljubljana, mat. št. 000 v višini 1.067.936,97 EUR s pripadki.

v stečajnem postopku nad dolžnikom M. d. o. o. - v stečaju.

2. Prvostopenjska sodba se v odločitvi iz I. točke izreka glede preostalega dela primarnih tožbenih zahtevkov razveljavi in tožba v tem delu zavrže.

II.

Pritožbi proti točki III izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da mora

1. N. d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 12.498,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

2. Družba za upravljanje terjatev bank d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 26.323,30 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

3. U. d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 4.904,07 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

4. S. d. d. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 8.228,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe;

5. T. d. o. o. tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 9.753,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

III.

1. Toženke morajo tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe, in sicer:

1) N. d. d. 2.813,81 EUR,

2) DUTB d. d. 5.627,62 EUR,

3) U. d. d. 2.813,81 EUR,

4) S. d. d. 2.813,81 EUR,

5) T. d. o. o. 2.813,81 EUR.

2. Druga, četrta in peta toženka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Pridobitev pravic na temelju zaupanja v register znamk je mogoča le v primerih iz 117. člena ZIL-1.

Tisti, ki izpodbija ločitveno pravico, mora vložiti tožbo na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstaja.

Če bi ločitvena pravica na obeh znamkah res obstajala, bi zaradi prodaje obeh znamk ločitvena pravica sama po sebi ne bi prenehala, saj se ločitvena pravica uveljavi šele s poplačilom iz izkupička. Zahtevek na ugotovitev obstoja ločitvene pravice ostaja torej smiseln tudi še po prodaji in ga samo zaradi prodaje ne bi bilo treba spremeniti. V tej zadevi pa tožeča stranka ni zahtevala ugotovitve obstoja ločitvene pravice, temveč ugotovitev neobstoja ločitvene pravice. Če zahtevku ne bi bilo ugodeno, bi to pomenilo, da ločitvena pravica obstaja. Obstajala pa bi, kot je že bilo pojasnjeno, tudi še po prodaji. Zato zahtevka kljub prodaji obeh domnevno zastavljenih znamk ni bilo potrebno spremeniti.

ZIL-1 ne določa, da bi imel vpis v register znamk publicitetni učinek, tako da je vsakršno omenjanje publicitete registra znamk v tej zadevi nepravilno.

Tožeča stranka je postavila izključno nedenarne zahtevke, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo je navedla v tožbi. Kasnejše domnevne spremembe vrednosti se ne upoštevajo. Poleg tega je tožeča stranka uveljavljala v bistvu, da niso utemeljene ločitvene pravice, te pa so obstajale za zavarovanje terjatev. Kakšno je bilo v resnici kritje za terjatev, doseženo s prodajo, ni pomembno. Za oceno vrednost spornega predmeta je bilo v času vložitve tožbe pomembno le, kolikšna je bila zavarovana terjatev ne pa tudi, kolikšen uspeh bi bil lahko dosežen z vnovčitvijo obeh znamk v korist ločitvenih upnikov