TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Obdolženec, ki je spoznan za krivega kaznivega dejanja, je dolžan
plačati stroške dokazovanja, ki je bilo potrebno za pravilno in
popolno ugotovitev dejanskega stanja, ne glede na to, ali je izid
dokazovanja obdolžencu v prid ali v škodo, razen stroškov, ki so jih
po svoji krivdi povzročili drugi.

Problem je za prakso pomemben. Večkrat se namreč postavlja vprašanje,
ali mora obdolženec, ki je spoznan za krivega kaznivega dejanja,
plačati vse stroške kazenskega postopka, npr. tudi stroške
izvedenstva, če se v postopku za kaznivo dejanje zoper javni promet
na osnovi izvedenskega mnenja ugotovi, da stopnja vinjenosti pri
obdolžencu v času nesreče ni presegla 0,5 g/kg ali pa če se pri
enakem kaznivem dejanju ugotovi, da je posledica dejanja le
premoženjska škoda nad 20.000,00 din, ne pa tudi huda ali lahka
telesna poškodba, kot je obdolžencu sicer očitala obtožba itd.
Splošno pravilo o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka je,
naj stroške nosi tisti, ki jih je povzročil. Odgovor na vprašanje,
kdo je povzročil stroške, da vselej izid kazenskega postopka, ki
pokaže, kdo je kriv za stroške postopka kot celoto. Če je obdolženec
spoznan za krivega, mora sodišče po določbi 1. odstavka 98. člena ZKP
izreči, da mora povrniti stroške postopka obdolženec. "Izreči" pomeni
dolžnost sodišča, da vse stroške, ki so nastali zaradi kaznivega
dejanja, naloži v plačilo obdolžencu. Pri tem ne more presojati,
katere od teh stroškov bo obdolženec plačal ali ne in na podlagi take
presoje posameznih stroškov izločiti. Seveda pa lahko sodišče
obdolženca tudi v sodbi, s katero ga spozna za krivega, na podlagi
pooblastila 4. odstavka 98. člena ZKP oprosti plačila stroškov
postopka iz takoimenovanih socialnih razlogov. Izloči pa lahko
sodišče le stroške, ki so jih zakrivili drugi (1. odstavek 97. člena
ZKP) in stroške postopka za posamezna kazniva dejanja, za katera je
bil obdolženec oproščen obtožbe ali pa je bila obtožba zavrnjena in
še v teh primerih le, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, ker
jih sicer prav tako plača obdolženec (2. odstavek 98. člena ZKP).
Kazenski postopek se vodi zoper določeno osebo, ki je utemeljeno
sumljiva kaznivega dejanja. V tem postopku je treba ugotoviti resnico
815. člen ZKP). Načelo iskanja materialne resnice nalaga sodišču
dolžnost, da na predlog strank ali po uradni dolžnosti izvede vse
potrebne dokaze, to je dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno
ugotovitev dejanskega stanja. Te dolžnosti ga ne odveže niti popolno
obdolženčevo priznanje (323. člen ZKP). Šele za tem, ko izvede
potrebne dokaze, jih lahko sodišče vsestransko oceni in zaključi ali
je obdolženec storil kaznivo dejanje, kakšno kaznivo dejanje je
storil in tudi presodi vse okoliščine, pomembne za izdajo zakonite
odločbe. Zato vsi stroški, ki nastanejo v postopku, ne glede na uspeh
posameznega dokaza, obremenjujejo obdolženca, saj je s pravnomočno
sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja.