TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Določili 43. in 44. člena ZUP, ob upoštevanju volje zakonodajalca v ZUOPP, ne pomenita pravne podlage za obstoj pravnega interesa občine, da sodeluje v postopku usmerjanja otroka s posebnimi potrebami. Podzakonski predpis, to je Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo, pa tudi ne daje podlage za razlago, kot jo uveljavlja tožnik, saj govori bolj za to, da je občina zgolj obveščena o odločitvi in da mora v celoti plačati dodatne stroške za otroka s posebnimi potrebami. Pri tem je z vidika pravice do sodelovanja v postopku bistvena razlika, ali je subjekt, ki mu je naložena določena finančna obveznost, javno-pravni ali zasebno-pravni subjekt.

Izpodbijano odločbo je mogoče šteti za poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v zvezi z lokalno samoupravo, v katerem pa sodišče ne vidi protiustavnosti, saj je tožena stranka z argumentacijo v zvezi z mednarodno-pravnim načelom varovanja največje koristi za otroka in učinkovitosti odločanja v zadevah usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pravilno nakazala, da je tak poseg predpisan z zakonom (ZUOPP v zvezi z ZUP), da je primeren, ker je z njim možno doseči omenjeni legitimen cilj, in da je tudi nujen, saj z milejšim posegom v pravico do sodnega varstva občine ne bi bilo mogoče doseči legitimnega namena v enaki meri ter da je odvzem pravice do sodnega varstva občini v zvezi z uresničevanjem lokalne samouprave sorazmeren tudi v ožjem pomenu besede glede na pričakovane koristi otroka s posebnimi potrebami, ki jih podpira tudi načelo socialne države (2. člen Ustave). Pri tem tožnik niti ne uveljavlja, da bi zaradi usmerjanja otrok s posebnimi potrebami imel nesorazmerno velike stroške.