TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Skladno z določbami ZDavP se za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti najprej (na podlagi vložene napovedi davčnega zavezanca) izda odločba o odmeri davka iz dejavnosti, v kateri se ugotovi davčna osnova, ki se nato upošteva kot del davčne osnove pri odmeri dohodnine. Vendar po presoji sodišča v obravnavanem primeru situacija, ko posebna odločba ni bila izdana, ne pomeni take vrste kršitve postopka, zaradi katere bi morala biti izpodbijana odločba odpravljena. Zaradi odločitve prvostopenjskega organa, da izda odločbo o odmeri dohodnine neposredno, ne da bi prej izdal odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, se namreč višina obdavčitve ne razlikuje in rezultat obdavčitve za tožnika ostaja enak. Ker je tožnik ves čas imel možnost sodelovanja (prvostopenjski organ ga je celo večkrat pozval k predložitvi dokumentov), so bile v postopku zaščitene vse njegove pravice.

Glede zahteve, da bi moral prvostopenjski organ tožniku davčno osnovo določiti z oceno, in sicer bi predvsem moral z oceno ugotoviti odhodke, sodišče poudarja, da tožnik tekom celotnega postopka ni predložil nobenih dokazil o tem, da so mu odhodki v zvezi s pridobivanjem prihodkov sploh nastali. Tudi po presoji sodišča bi moral tožnik zagotoviti in predložiti listine in dokumente, na podlagi katerih bi bilo mogoče (morebitne) odhodke, ki bi iz njih izhajali, opredeliti kot poslovne dogodke.

Tožniku se je v davčno osnovo vštel zgolj znesek dohodka, s katerim je razpolagal (nakazilo na račun), zato del sredstev, ki sta ga plačala oziroma bi ga morala plačati izplačevalca, ne pomeni dela davčne osnove. Zato se tudi po presoji sodišča ne more šteti, da gre pri tem delu za "akontacijo" dohodnine, ki je sicer ob pravilnem ravnanju izplačevalcev in davčnih zavezancev plačana v breme dohodka zavezanca za dohodnino (mu je odtegnjena od bruto zneska).

V upravnem postopku ne velja absolutna prepoved odločanja v škodo pritožnika, saj se prepoved spremembe v škodo pritožnika nanaša samo na odločbo organa druge stopnje, izdano na pritožbo stranke v upravnem postopku, ne pa na ponovno reševanje organa prve stopnje, ki ni vezan na svojo prejšnjo odločbo, ki je bila odpravljena.